Hej:two_hearts:! Tukaj je 4. del moje zgodbe! Uživajte ob branju:blush::
"Požrla sem cmok v grlu in pogumno odprla e-pošto. Najprej sem jo prebrala sama potem pa sem še poklicala mamo, da jo bo tudi ona. Razredničarka mi je napisala naj pridem na preduro, da se še malo bolj podrobno pogovorimo. Nisem si sploh predstavljala kako bo to zgledalo. Še bolj me je postalo strah. Zastavljam si mnoga vprašanja. Ali bo me nadrla? Kako bo odreagiral Miha? Bo tudi prišla njegova mama? Kdaj bom mu potem dala opravičilo? Skratka grozni občutki. Kar stiskalo me je v želodcu. Mama je seveda rekla, da je prav, da prideva k njej, da se bolj podrobno pogovorimo. Še bolj me je postalo strah, ker bova potem sama. Šla sem se stuširat in takoj spat, ker sem bila zelo utrujena. Nisem sploh spala. Razmišljala sem samo o jutrišnjem dnevu. Cel čas sem se premetavala po postelji in se nisem znala udobno namestiti. Celo noč mi je bilo slabo in glava me je močno bolela. Doživljala sem hud stres. Nisem si znala pomagati, zato sem vzela eno tableto proti glavobolu. Končno sem zaspala. Spala sem samo tri ure, zato sem zjutraj imela ogromne podočnjake. Uredila sem se. Še vedno sem na pol spala. Mama me je vprašala, če sem s sabo vzela opravičilo, pritrdila sem ji. Komaj sem čakala, da se konča ta razgovor in se odrešim teh muk. Nastopil je trenutek. Že sem videla kako nama z Miho maha najina razredničarka. Pa saj nisva slepa bi ji najrajši zakričala. Globoko sem vdihnila in izdihnila ter odločno šla k šoli. Malo mi je šlo na jok, ker mi je še vedno zelo zelo žal kaj sem naredila Mihi. Šli smo v njen kabinet. Je zelene barve, ker je učiteljica naravoslovja. Zelo mi je všeč zelena barva! Nič bistvenega sem nismo pogovarjali. Z Miho vsa si segla v roke in sem se mu upravičila. Obema sem povedala, da mi je zelo žal zato, kar sem naredila in se to nikoli več ne bo zgodilo. Odšla sva iz kabineta. Skupaj sva šla po hodniku. Iz torbe sem pred tem vzela opravičilo. Napisano je na belem listu z nalivnim peresom. Opravičilo sem mu dala v roke. Potem sva šla vsak v svojo stran. On je šel k športu jaz pa k matematiki. Še zadnjič sem pogledala proti njemu in videla kako počasi odpira prepognjen list papirja (opravičilo)."
---------
Upam, da vam je bil ta del tudi všeč!
LP
Marela:kissing_heart:
"Požrla sem cmok v grlu in pogumno odprla e-pošto. Najprej sem jo prebrala sama potem pa sem še poklicala mamo, da jo bo tudi ona. Razredničarka mi je napisala naj pridem na preduro, da se še malo bolj podrobno pogovorimo. Nisem si sploh predstavljala kako bo to zgledalo. Še bolj me je postalo strah. Zastavljam si mnoga vprašanja. Ali bo me nadrla? Kako bo odreagiral Miha? Bo tudi prišla njegova mama? Kdaj bom mu potem dala opravičilo? Skratka grozni občutki. Kar stiskalo me je v želodcu. Mama je seveda rekla, da je prav, da prideva k njej, da se bolj podrobno pogovorimo. Še bolj me je postalo strah, ker bova potem sama. Šla sem se stuširat in takoj spat, ker sem bila zelo utrujena. Nisem sploh spala. Razmišljala sem samo o jutrišnjem dnevu. Cel čas sem se premetavala po postelji in se nisem znala udobno namestiti. Celo noč mi je bilo slabo in glava me je močno bolela. Doživljala sem hud stres. Nisem si znala pomagati, zato sem vzela eno tableto proti glavobolu. Končno sem zaspala. Spala sem samo tri ure, zato sem zjutraj imela ogromne podočnjake. Uredila sem se. Še vedno sem na pol spala. Mama me je vprašala, če sem s sabo vzela opravičilo, pritrdila sem ji. Komaj sem čakala, da se konča ta razgovor in se odrešim teh muk. Nastopil je trenutek. Že sem videla kako nama z Miho maha najina razredničarka. Pa saj nisva slepa bi ji najrajši zakričala. Globoko sem vdihnila in izdihnila ter odločno šla k šoli. Malo mi je šlo na jok, ker mi je še vedno zelo zelo žal kaj sem naredila Mihi. Šli smo v njen kabinet. Je zelene barve, ker je učiteljica naravoslovja. Zelo mi je všeč zelena barva! Nič bistvenega sem nismo pogovarjali. Z Miho vsa si segla v roke in sem se mu upravičila. Obema sem povedala, da mi je zelo žal zato, kar sem naredila in se to nikoli več ne bo zgodilo. Odšla sva iz kabineta. Skupaj sva šla po hodniku. Iz torbe sem pred tem vzela opravičilo. Napisano je na belem listu z nalivnim peresom. Opravičilo sem mu dala v roke. Potem sva šla vsak v svojo stran. On je šel k športu jaz pa k matematiki. Še zadnjič sem pogledala proti njemu in videla kako počasi odpira prepognjen list papirja (opravičilo)."
---------
Upam, da vam je bil ta del tudi všeč!
LP
Marela:kissing_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hojla!
spet super del! :sparkling_heart::heart_eyes::heart_eyes:
lysm:heart_eyes:
spet super del! :sparkling_heart::heart_eyes::heart_eyes:
lysm:heart_eyes:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super je :kissing_heart::kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O woowwwwww!!! Miha je zelo razumevajoč! Nasplošno krasen! Učiteljica Naravoslovja se mi ne zdi več sumljiva. Hitro spreminjam mnenje ahahha :joy::joy::joy: Anyways...ZAAAAŽŽŽIIIIGAŠŠŠŠ :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Morala bi biti slavna :money_mouth: Well..Svaka ti čast, dobra si!
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatelji
Ojla,
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.