. Mozaik, Maja Drolec, odrasla oseba

Tu se vedno ustaviva, kadar greva na Gorenjsko; v Tamar ali v Kranjsko Goro. Že od daleč vidim cerkev sv. Vida na Brezjah, ki je obstajala že vsaj v 15. stoletju. Pogrom križarskih vojn je ni doletel, si mislim, zato ni bila priča množičnega umiranja zaradi lakote in kuge in množičnih preseljevanj v sveto deželo. Sem prihajajo romarji od blizu in daleč prosit za zdravje, žegnat avtomobile. Po zunanji obliki je triladijska bazilika, vendar ima v notranjosti obe stranski ladji po dvakrat pregrajeni, zaradi česar ima cerkev šest stranskih kapel, njena podoba pa je veličastna.

Z Matijo vstopiva skozi široka dvokrilna železna vrata, ki so postavljena sredi pročelja cerkve, na katerih so upodobljeni starozavezni preroki, ki so napovedovali Marijino rojstvo: Mojzes, David in Izaija, ter starozavezne žene, ki predstavljajo Marijino predpodobo: Sara, Rahela in Judita. Vrata se odpirajo v notranjost prostora, okrašenega z mozaičnimi napisi in bogatimi poslikavami ter barvnimi vzorci.

Kot da bi že plačeval za grehe, ki jih je storil v življenju, se njegova hrbtenica rahlo upogne, ko odriva težka vrata. Že v avtu se mi Matija opravičuje, da bo pohitel, jaz pa se mu samo nasmiham in rečem, naj si vzame čas.

V božji hram vstopava skupaj s prerivajočo množico, ki hrepeni po čudežu, po srečanju z Božjim, ki ima svoje oko na sredini stropa v stekleni kupoli. Stekla so rumeno – rdeče barve, in božja podoba, ki je naslikana sredi teh stekelc, je obsijana s soncem. Zrak v velikem prostoru je zatohel. Nasproti vrat Matija seže po žegnano vodo v izklesani kamniti posodi ovalne oblike. Jaz ne. Vsi verniki segajo vanjo. Z desno roko nakaže tri gibe – križ na obrazu -, kot nekoč ponižni verniki, ki so živeli še v tistih revnih časih, ko je deželo zdesetkala kuga, lakota, ko preprosti človek v svoji revi ni vedel, kako se bo pretolkel skozi zimo. Žena je rodila petega otroka, od tega sta bila dva že umrla od lakote in mraza, kaj so jedli, bog ve. Nikoli nisem ugotovila, zakaj ravno križ. Mogoče, ker je bil križani, a je vstal in ostal v vernikovi duši za vedno. Stopava po kamnitem tlaku, po črno – belem mozaiku. Ko so se v letih 1863 in 1864 na tem mestu zgodile tri ozdravitve, so romanja začela postajati množična, zato je tu vedno veliko ljudi.

Levo in desno stojijo temno rjave klopi, v katerih sedijo verniki, v rokah držeč rožne vence žebrajo tiho molitev. Na levi je več žensk, na desni strani so pretežno moški. Otroci sedijo ob mamah in se dolgočasijo, gledajo okoli sebe, zehajo in že vidijo rdeče- modre vetrnice in sladkorno peno, ki jih bodo izprosili pri starših zunaj – na stojnicah pred cerkvijo. V mojem spominu v naši farni cerkvi na Homcu tam nekje v četrti klopi sedi moj bratec in z odprtimi usti posluša župnika na pridigarskem odru, ki nas je otroke vedno ošteval za grehe, ki jih sploh nismo storili, njegovih besed pa nismo čisto dobro razumeli. Najtežje mi je bilo govoriti o grehu, ki se ga je bilo treba pri spovedi pokesati, a ni bil storjen. Zato sem si ga izmislila.

Verniki stopajo k oltarju, kjer ponižno sprejmejo hostijo, ki v ustih ostaja prilepljena na nebu.

Ne morem pozabiti mladega para iz stare zgodbe; deklico komaj pri šestnajstih in mladeniča dobri dve leti je bil starejši od nje. Imela sta se rada. Ona je zapustila svojo družino in vero zaradi ljubezni. Združitev jima spremeni usodo … Predvsem ona se kesa in plača za vse grehe, verjetno je razmišljala, da sta grešila, ker sta se ljubila, ker je zapustila dom in starše.

Spomnim se svoje mlade ljubezni, najine združitve v naravi, v sončnem vzhodu, ko so se še rosne kaplje držale smrekovih igel. Ljubljenje je bilo tako nežno in ljubeče, v toplih telesih se je že dolgo vnemal ogenj. Tedaj, prvič, me je potisnil v travo, ves zasopel mi je slekel oblačila. Vsa potna sem bila, vrtelo se mi je od vonja njegove kože in poželenja … V tistem trenutku nisem vedela, kaj se mi dogaja … žarim in čutim, kako postajam mokra, neznosno poželenje, on pa je že ves na meni, in še preden se zavem, v meni, trd kot žebelj, mene pa preplavlja sama mehkoba. Vidim golobe, ki frfotajo s perutmi, na obraz mi padajo madeži svetlobe, vonj suhe trave je omamljajoč. Treseva se in si valoviva nasproti, evforija se meša s strahom in tresavico, podžiga najini telesi. On trzne, zajoka, jaz ga pobožam, dolgo skupaj loviva dih, pot kar teče od naju …

Kako daleč je že od tega. Bila sem mlada. Oba sva bila mlada.

Matija je pri žegnani vodi prižgal drobno visoko svečko bele barve in jo postavil k množici svečk, od katere vsaka predstavlja željo, molitev k večnosti. Potem greva proti glavnemu oltarju, mimo stranskih, kjer stojijo ljudje s sklenjenimi rokami. Usedeva se v prvo vrsto. Matija me prime za roko in se mi z očmi opravičuje, a že prične moliti. Sklene roki pred seboj, se potopi v svoj mir in poltiho ponavlja očenaš in zdravamarijo. Kot da poleg mene sedi nekdo drug, ne on. Ponižen in skromen. Ves skrušen in majhen. Kje je zdaj njegov smejoči obraz, njegov gromki glas …, divja nrav je potisnjena v pozo nemočnega prosilca. Ves se prepušča svojim spominom. Včasih ga potem vprašam, o čem je razmišljal med molitvijo.

»Vedno je drugače«, odgovori zamišljeno. »Ne znam povedati.«

V njegovi življenjski zgodbi sta bili dve hudi prometni nesreči. Ne razume, kako da ju je sploh preživel, prepričan je, da mu je nekdo pomagal. Zato se zahvaljuje.

»Trenutki, ki sem jih doživljal v avtu, obrnjenim na bok, drsel sem po cesti, se zaletel v nasproti vozeči avtomobil, potem v drugega, ti trenutki so bili dolgi. Ni bolelo, je pa trajalo. Dolgo. Kot v počasnem posnetku. Nemočno sem čakal, kdaj se bo hitrost ustavila.«

In se je. Na stranskem steklu so ostali lasje in kri. Po čudežu je ostal živ. V bolnišnici so ga kar nekaj časa negovali, a so ga zakrpali, le zakompliciran zlom noge je pustil posledice, ki se še vidijo z rahlo upognjenostjo noge pod kolenom na znotraj.

V molitvi se vedno znova zahvali za ponovno rojstvo. To rojstvo, ki mu pomeni več, kot prvo, ko je mami padel iz telesa na porodni mizi poleg sestre dvojčice. Ni bil načrtovan otrok, zgodil se je skupaj s sestro, zato ni bil mamin ljubljenec. Bil ji je odveč. In to mu je govorila vedno znova. Tudi tedaj, ko ga je podila klečat v temen kot pod stopnicami z dvignjenimi rokami in ga puščala zaklenjenega v temi več ur. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je bilo strah. Oče je veliko delal, da so imeli lepo hišo, in mogoče sploh ni vedel, kaj se dogaja, Matija pa se je boril za mamino ljubezen, ki je ni bilo od nikoder. Bitko je samo še zgubljal, najbolj tedaj, ko se je ločil od žene in hčerk.

Stopava mimo stranske ladje, kjer so stene pred oltarjem polepljene s sličicami malih otrok, deklice v oblekicah in z belimi svečami v rokah, ko so šle k prvemu svetemu obhajilu, dojenčki, ki komaj dvigujejo svojo glavico, tu so slike poročnih parov, lepih in mladih ljudi. Besede, ponižne besede, želje in vzkliki so zapisani, cele stene jih je pred tem oltarjem. Mnogi gredo okoli oltarja po kolenih, za pokoro, s prošnjo za milost, da bi ozdraveli. Poljubljanju podobic in padanja na kolena ni konca. Zrak je tu še bolj zatohel.

Matija ima v avtu svoj rožni venec, obešen na sprednje ogledalo, ki med vožnjo niha levo in desno kot resice na žametni zavesi v gledališču. Njegov rožni venec sestoji iz svetlih perlic, z Marijo na okrogli ploščici – svetinjici. To je brezjanska Marija, ki ga ščiti, on to verjame, in krog venca zaključuje malo večji križ.

Spomnim se, kako je moj bratec tekel domov, bil je že skoraj v šoli, kilometer daleč od doma, ker ga je najina mama pozabila pokrižati ob odhodu od doma. Bila je samo navada in mamina velika ljubezen do prvega sina, ki je bil šibkejši od ostalih otrok.

Z Matijo nadaljujeva pot na Gorenjsko. Zlato rumene in rdeče barve so že poslikale gozdove, listje se vrtinči v rahlem vetrcu, spet se napoveduje nova jesen. Tokrat imamo zelo topel prehod iz poletja. Matija je spet nasmejan in sproščen.

Razmišljam, da smo ljudje kot listje, ki spomladi brsti, se sočno odpira v polnosti svojih oblik, čez leto valovi in se upira vetru, jeseni pa najprej začne spreminjati svojo barvo, potem pa že postaja suho, a se še vedno predaja vetru, ki ga nosi.