Bližal se je konec delovnega tedna, ko me je po telefonu poklicala prijateljica. »Veš, rada bi šla ta vikend na morje s hčerkino družino, pa ne morem, ker sem sosedu obljubila, da bom zalivala rože.« Sledil je daljši klepet, na koncu pa sem ji dejala, da bi šla jaz zaliti rože k njenemu sosedu, da bo lahko ona odšla na morje. Ideja se ji je zdela super in tako se je tudi zgodilo.
V soboto pozno popoldne sem sedla v avto in se zapeljala do prijateljice. Vedela sem, kje me čakajo ključi njene hiše in sosedove hiše. Vzela sem jih in odšla do sosedove hiše. Odprem vrata in v kopalnici je bilo ducat steklenic napolnjenih z vodo. Vzamem steklenice in zalivam. Ko sem se bližala že koncu in sem v kopalnico stopila po zadnje štiri steklenice, se pred menoj pojavi moški. Bila sem čisto tiho. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela, kdo je to. Je to morda tat, ki je prišel skozi odprta vrata. Je to prijateljičin sosed …
»Pozdravljeni. Jaz sem od vaše sosede prijateljica. Kdo ste pa vi,« sem dejala in čakala, kaj mi bo ta moški odgovoril. Še bolj nerodno mi je postalo, ko sem opazila, da ni oblečen, pač pa le v spodnjicah.
Takrat se moški nasmehne in reče: »Lastnik te hiše sem. Lepo, da skrbite za moje rože. Ko bi imel le koga, ki bi skrbel tudi zame.« Pogledala sva si v oči, se nasmehnila in odšla vsak svojo pot. Po nekaj minutah sem se vrnila v hišo. Moški je bil oblečen in me povabil na pijačo. Ob hladni pijači sva klepetala pozno v noč. Pripovedoval mi je o svojem življenju in jaz o mojem. Spoznala sva, koliko skupnih točk imava. Ob slovesu pa mi je moški dejal: »Pojdiva skupaj v jutrišnji dan.«
Od takrat je minilo že mnogo let. Moški ni več prijateljičin sosed, pač pa moj mož in midva skupaj srečno živiva …
7. Vsi smo ljudje, Minka Jerebič, 56 let
Bila sem majhna punčka, ki si je v otroštvu delila sobo z mlajšim bratom. Nekega jutra, ko sva vstala in prišla v kuhinjo, se je že na daleč slišalo govorjenje. Bil je glas mojega očeta, mame, strica … Ostalih glasov nisem prepoznala. Prijela sem brata za roko in vstopila sva v kuhinjo. Tik ob vratih je bila »kolmkišta«. Tja sva se postavila, nato pa s tihim glasom pozdravila ljudi v kuhinji. Bilo jih je veliko. Pogovarjali so se meni takrat nerazumne stvari. Mama je takoj priskočila do naju in naju povabila za mizo, kjer sva z bratom pojedla zajtrk.
Po zajtrku naju je »prevzela« stara mama. Odšli smo na dvorišče, kjer sva se z bratom igrala v peskovniku, brcala žogo in se imela nadvse lepo. Prišel je čas kosila. Spet smo sedeli vsi zbrani za mizo. Starejši so nas marsikaj spraševali. Brat je bil bolj tiho in je gledal pred sebe v tla, jaz pa sem korajžno odgovarjala.
Čas kosila je minil. Z bratom sva spet sedela na »kolmkišti« in se pogovarjala med seboj. Seveda sva skrivaj opazovala starejše. Kmalu so se začeli poslavljati. Takrat pa je stric stopil do naju. Sklonil se je k nama in dejal: »Zapomnita si otroka. Na svetu smo ljudje, samo ljudje. Ni pomembno, kakšne vere je človek; ni pomembno, kakšen polti je človek; ni pomembna njegova politična prepričanost … Zapomnita si, vsi smo ljudje in vse ljudi je treba spoštovati.«
Zbrani okoli naju so stričevim besedam prikimavali. Tudi moj oče je pokimal in dejal svojemu bratu, da je pravilno povedal to misel. Obiski so odšli. Ostali smo sami v hiši. Oče je tako kot vsak večer sedel na sredino kuhinje, potegnil svetilko na vzmeti bližje in nama bral pravljice. Tega dne je prebral le eno pravljico. Nato sem ga začela spraševati: »Ata, zakaj je stric Janče, dejal nama tisto, da smo vsi ljudje?« Oče se je le nasmehnil in nama dejal, da je treba vedno vse ljudi spoštovati.
Z bratom sva odrasla. Staršev nimava več. Imava svoje družine, otroke in že vnuke. Danes v teh časih razumem pomen besed »vsi smo ljudje«. Ne jaz, ne brat nimava težav v medsebojnih odnosih z ljudmi. Vse spoštujeva. Zato pa težko razumeva, zakaj toliko nestrpnosti med ljudmi, saj smo vsi samo ljudje.
8. VARUŠKA, Vlasta Črčinovič Krofič, 71 let
Pri Novakovih je trikrat pozvonila in čakala. Vrata je odprl moški srednjih let z jokajočim otrokom v naročju.
»Iz zavoda so me poslali,« je hitela pojasnjevati, medtem ko je iz torbice izbrskala napotnico.
Moški je stisnil ustnice v ravno črto, prikimal in ji v roke porinil enoletnika. Otrok jo je odrival, potem pa se s šestimi zobki zagrizel v njeno nadlahtnico. Malo je manjkalo, da ga ni izpustila. Obrnila ga je stran od sebe in si ga namestila na levi bok, stopila iz čevljev in se bosa napotila za gospodom. V kuhinji sta za mizo sedela triletnika in jo prestrašeno kot plahi ptici opazovala z napol sklonjenima glavicama.
»To sta dvojčka, Tim in Lev, v naročju pa imaš Nejca,« je rekel otrokov oče s poslovno torbo v rokah, pripravljen na odhod.
Začudeno ga je pogledala: »Kaj pa navodila? Urnik, spalne navade malčkov, prehrana, kdaj se vrnete, koliko časa bom pri vas?«
»Na zavodu so te priporočali. Rekli so, da imaš reference, in da si iznajdljiva.«
Nejček je spet zajokal. »Mama, mama, mama.«
»Kje je mama? Kdaj pride mama?« je še poizvedela.
»Sedaj si ti njihova mama,« je gospod Novak zaključil pojasnjevanje in za sabo nalahno zaprl vrata.
V soboto pozno popoldne sem sedla v avto in se zapeljala do prijateljice. Vedela sem, kje me čakajo ključi njene hiše in sosedove hiše. Vzela sem jih in odšla do sosedove hiše. Odprem vrata in v kopalnici je bilo ducat steklenic napolnjenih z vodo. Vzamem steklenice in zalivam. Ko sem se bližala že koncu in sem v kopalnico stopila po zadnje štiri steklenice, se pred menoj pojavi moški. Bila sem čisto tiho. Srce mi je razbijalo. Nisem vedela, kdo je to. Je to morda tat, ki je prišel skozi odprta vrata. Je to prijateljičin sosed …
»Pozdravljeni. Jaz sem od vaše sosede prijateljica. Kdo ste pa vi,« sem dejala in čakala, kaj mi bo ta moški odgovoril. Še bolj nerodno mi je postalo, ko sem opazila, da ni oblečen, pač pa le v spodnjicah.
Takrat se moški nasmehne in reče: »Lastnik te hiše sem. Lepo, da skrbite za moje rože. Ko bi imel le koga, ki bi skrbel tudi zame.« Pogledala sva si v oči, se nasmehnila in odšla vsak svojo pot. Po nekaj minutah sem se vrnila v hišo. Moški je bil oblečen in me povabil na pijačo. Ob hladni pijači sva klepetala pozno v noč. Pripovedoval mi je o svojem življenju in jaz o mojem. Spoznala sva, koliko skupnih točk imava. Ob slovesu pa mi je moški dejal: »Pojdiva skupaj v jutrišnji dan.«
Od takrat je minilo že mnogo let. Moški ni več prijateljičin sosed, pač pa moj mož in midva skupaj srečno živiva …
7. Vsi smo ljudje, Minka Jerebič, 56 let
Bila sem majhna punčka, ki si je v otroštvu delila sobo z mlajšim bratom. Nekega jutra, ko sva vstala in prišla v kuhinjo, se je že na daleč slišalo govorjenje. Bil je glas mojega očeta, mame, strica … Ostalih glasov nisem prepoznala. Prijela sem brata za roko in vstopila sva v kuhinjo. Tik ob vratih je bila »kolmkišta«. Tja sva se postavila, nato pa s tihim glasom pozdravila ljudi v kuhinji. Bilo jih je veliko. Pogovarjali so se meni takrat nerazumne stvari. Mama je takoj priskočila do naju in naju povabila za mizo, kjer sva z bratom pojedla zajtrk.
Po zajtrku naju je »prevzela« stara mama. Odšli smo na dvorišče, kjer sva se z bratom igrala v peskovniku, brcala žogo in se imela nadvse lepo. Prišel je čas kosila. Spet smo sedeli vsi zbrani za mizo. Starejši so nas marsikaj spraševali. Brat je bil bolj tiho in je gledal pred sebe v tla, jaz pa sem korajžno odgovarjala.
Čas kosila je minil. Z bratom sva spet sedela na »kolmkišti« in se pogovarjala med seboj. Seveda sva skrivaj opazovala starejše. Kmalu so se začeli poslavljati. Takrat pa je stric stopil do naju. Sklonil se je k nama in dejal: »Zapomnita si otroka. Na svetu smo ljudje, samo ljudje. Ni pomembno, kakšne vere je človek; ni pomembno, kakšen polti je človek; ni pomembna njegova politična prepričanost … Zapomnita si, vsi smo ljudje in vse ljudi je treba spoštovati.«
Zbrani okoli naju so stričevim besedam prikimavali. Tudi moj oče je pokimal in dejal svojemu bratu, da je pravilno povedal to misel. Obiski so odšli. Ostali smo sami v hiši. Oče je tako kot vsak večer sedel na sredino kuhinje, potegnil svetilko na vzmeti bližje in nama bral pravljice. Tega dne je prebral le eno pravljico. Nato sem ga začela spraševati: »Ata, zakaj je stric Janče, dejal nama tisto, da smo vsi ljudje?« Oče se je le nasmehnil in nama dejal, da je treba vedno vse ljudi spoštovati.
Z bratom sva odrasla. Staršev nimava več. Imava svoje družine, otroke in že vnuke. Danes v teh časih razumem pomen besed »vsi smo ljudje«. Ne jaz, ne brat nimava težav v medsebojnih odnosih z ljudmi. Vse spoštujeva. Zato pa težko razumeva, zakaj toliko nestrpnosti med ljudmi, saj smo vsi samo ljudje.
8. VARUŠKA, Vlasta Črčinovič Krofič, 71 let
Pri Novakovih je trikrat pozvonila in čakala. Vrata je odprl moški srednjih let z jokajočim otrokom v naročju.
»Iz zavoda so me poslali,« je hitela pojasnjevati, medtem ko je iz torbice izbrskala napotnico.
Moški je stisnil ustnice v ravno črto, prikimal in ji v roke porinil enoletnika. Otrok jo je odrival, potem pa se s šestimi zobki zagrizel v njeno nadlahtnico. Malo je manjkalo, da ga ni izpustila. Obrnila ga je stran od sebe in si ga namestila na levi bok, stopila iz čevljev in se bosa napotila za gospodom. V kuhinji sta za mizo sedela triletnika in jo prestrašeno kot plahi ptici opazovala z napol sklonjenima glavicama.
»To sta dvojčka, Tim in Lev, v naročju pa imaš Nejca,« je rekel otrokov oče s poslovno torbo v rokah, pripravljen na odhod.
Začudeno ga je pogledala: »Kaj pa navodila? Urnik, spalne navade malčkov, prehrana, kdaj se vrnete, koliko časa bom pri vas?«
»Na zavodu so te priporočali. Rekli so, da imaš reference, in da si iznajdljiva.«
Nejček je spet zajokal. »Mama, mama, mama.«
»Kje je mama? Kdaj pride mama?« je še poizvedela.
»Sedaj si ti njihova mama,« je gospod Novak zaključil pojasnjevanje in za sabo nalahno zaprl vrata.
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!