Njegove rdeče oči so še bolj zažarele, ko je stopil iz sence v kotu kuhinje. Bil je on. Vampir iz mojih sanj. Bil je resničen. Zares je bil tu. Iz mesa in krvi, ne le privid ali sanje.
Pognala sem se na noge in treščila v svetilko. Ujela sem se ob omaro in si obrisala solze.
»Oh, ne jokaj. Morda te bo potolažilo dejstvo, da je vse, kar si videla do sedaj – razen mene – le halucinacije. Stojiš v dnevni sobi, sama si ugasnila luč in televizor, sama si zaklenila vrata svoje sobe in vsa kri je le privid.« Grozljivo se je nasmehnil in se počasi približal. Tako približal, da je v moje uho zašepetal: »Privid, četudi ga ne čutiš le z očmi.«
Zadregetala sem. »Samo sanje so. Zaspala sem na kavču in zdaj sanjam,« sem zarenčala. Zmajal je z glavo. Močno sem ga odrinila in se naslonila na omaro. Zastrmela sem se v tla in skušala dihati. Pogledala sem gor in izginil je. »Kako ti je sploh ime?!« sem nadrla steno, vedoč, da me je vampir slišal. »Si me zadrogiral?! Zastrupil?!« Strmela sem v strop in stene v pričakovanju, da bo vsak trenutek skočil iz njih. Potem so se spet začele pojavljati podobe.
Bile so vseh oblik, vse sive in črne, utripale so mi pred očmi. Bile so vse bližje, njihovi kremplji so grabili po mojih rokah. Njihovi glasovi so se prepletali, zato jih nisem razumela. Zgrabili so me za roke in noge in me zvlekle nekam. Nisem videla, kam, saj so mi njihova črna telesa zakrivala oči. Nenadoma je prijem popustil. Odgnala sem se nazaj – in se zaletela v svojo nočno omarico.
»Nehaj!« Videla sem črno belo in pikasto. Pred očmi so mi plesali obrazi, ko jih nisem prepoznala. Zaprla sem oči in se opotekla iz sobe. Nekako sem našla pot v kopalnico.
Naslonila sem se na lijak in obraz zakopala v dlani. Zazrla sem se v ogledalo, a je bil v njem moj obraz izmaličen in krvav. Iz očesnih votlin je tekla kri in iz druge strani umazala ogledalo. Obraz je izginil in iz krvi na ogledalu se je izpisalo: *i*Hočeš več?*i*
»Nehaj! Prosim! Kaj hočeš od mene?« Ko ni bilo odgovora, so mi iz oči prodrle solze. Sesedla sem se na tla in zakopala obraz v dlani.
Kopalnica je ponorela. Odprla se je vsa možna voda in iz glave tuša, bi me zalila voda, če tuš ne bi bil v kabini. Planila sem na noge in ugasnila vodo v lijaku. Odprla sem vrata kabine in zalil me je slap vode. Zaprla sem še to vodo in obstala v kopalnici, premočena po celem zgornjem delu telesa. Vzela sem brisačo in si obrisala majico ter lase, da ne bi z njimi premočila cele hiše. Pogledala sem skozi vrata kopalnice. Nobenih pošasti. Nobenih glasov. Skoraj sem že začela verjeti, da je vse mimo. Skoraj.
Privlekla sem se po stopnicah v dnevno sobo. In tam je stal. Še vedno je bil tu.
»Pojdi stran,« sem zamrmrala in hotela mimo njega na kavč. Zgrabil me je za pas in me potisnil ob steno. »Ne spet,« sem rekla in skušala zveneti pogumno. Glas se mi je zatresel. Zazrl se je v moje oči.
»V sanjah ti niti slučajno nisem tako škodoval, da bi to čutila, ko bi bila budna, in zagotovo si imela drugačen okus. Nisi tako dišala.«
»Samo pusti me. Kaj sploh hočeš? Se samo igraš z mano? Kar tako, za zabavo?« Poskušala sem ga odriniti, a se ni premaknil niti za milimeter. Niti trznil ni.
»Veliko večjo vlogo imaš v tem, kot misliš. Čeprav moram priznati, da svet ni pošten do tebe. Vsaj v tem sva si enaka.«
»V ničemer si nisva enaka, ti kreten.« Vsak mililiter poguma sem vlila v besede.
»Mar res misliš, da bo name vpliva ozmerjanje?« Posmehnil se je. »Neumno dekle.« Ugriznil je v moj vrat. Preplavila me je žgoča bolečina. Potem se je takoj odmaknil, pustil je, da je kri iz mojega vratu pritekla sama.
»Ne smeš umreti.« Ko je kri nehala teč,i jo je polizal. S prsti je oplazil rano in pozdravila se je. »Uživaj v norosti, Ava Graves. Oh, in zate bom prižgal luč in televizijo, da ne boš pozabila.« Na obrazu se mu je pojavil pogorljiv nasmeh. Potem je izginil in s tem sta se prižgali luč in televizija. Odmajala sem se do kavča, bruhnila v jok in se sesedla nanj. Obraz sem zakopala v odeje.
Pognala sem se na noge in treščila v svetilko. Ujela sem se ob omaro in si obrisala solze.
»Oh, ne jokaj. Morda te bo potolažilo dejstvo, da je vse, kar si videla do sedaj – razen mene – le halucinacije. Stojiš v dnevni sobi, sama si ugasnila luč in televizor, sama si zaklenila vrata svoje sobe in vsa kri je le privid.« Grozljivo se je nasmehnil in se počasi približal. Tako približal, da je v moje uho zašepetal: »Privid, četudi ga ne čutiš le z očmi.«
Zadregetala sem. »Samo sanje so. Zaspala sem na kavču in zdaj sanjam,« sem zarenčala. Zmajal je z glavo. Močno sem ga odrinila in se naslonila na omaro. Zastrmela sem se v tla in skušala dihati. Pogledala sem gor in izginil je. »Kako ti je sploh ime?!« sem nadrla steno, vedoč, da me je vampir slišal. »Si me zadrogiral?! Zastrupil?!« Strmela sem v strop in stene v pričakovanju, da bo vsak trenutek skočil iz njih. Potem so se spet začele pojavljati podobe.
Bile so vseh oblik, vse sive in črne, utripale so mi pred očmi. Bile so vse bližje, njihovi kremplji so grabili po mojih rokah. Njihovi glasovi so se prepletali, zato jih nisem razumela. Zgrabili so me za roke in noge in me zvlekle nekam. Nisem videla, kam, saj so mi njihova črna telesa zakrivala oči. Nenadoma je prijem popustil. Odgnala sem se nazaj – in se zaletela v svojo nočno omarico.
»Nehaj!« Videla sem črno belo in pikasto. Pred očmi so mi plesali obrazi, ko jih nisem prepoznala. Zaprla sem oči in se opotekla iz sobe. Nekako sem našla pot v kopalnico.
Naslonila sem se na lijak in obraz zakopala v dlani. Zazrla sem se v ogledalo, a je bil v njem moj obraz izmaličen in krvav. Iz očesnih votlin je tekla kri in iz druge strani umazala ogledalo. Obraz je izginil in iz krvi na ogledalu se je izpisalo: *i*Hočeš več?*i*
»Nehaj! Prosim! Kaj hočeš od mene?« Ko ni bilo odgovora, so mi iz oči prodrle solze. Sesedla sem se na tla in zakopala obraz v dlani.
Kopalnica je ponorela. Odprla se je vsa možna voda in iz glave tuša, bi me zalila voda, če tuš ne bi bil v kabini. Planila sem na noge in ugasnila vodo v lijaku. Odprla sem vrata kabine in zalil me je slap vode. Zaprla sem še to vodo in obstala v kopalnici, premočena po celem zgornjem delu telesa. Vzela sem brisačo in si obrisala majico ter lase, da ne bi z njimi premočila cele hiše. Pogledala sem skozi vrata kopalnice. Nobenih pošasti. Nobenih glasov. Skoraj sem že začela verjeti, da je vse mimo. Skoraj.
Privlekla sem se po stopnicah v dnevno sobo. In tam je stal. Še vedno je bil tu.
»Pojdi stran,« sem zamrmrala in hotela mimo njega na kavč. Zgrabil me je za pas in me potisnil ob steno. »Ne spet,« sem rekla in skušala zveneti pogumno. Glas se mi je zatresel. Zazrl se je v moje oči.
»V sanjah ti niti slučajno nisem tako škodoval, da bi to čutila, ko bi bila budna, in zagotovo si imela drugačen okus. Nisi tako dišala.«
»Samo pusti me. Kaj sploh hočeš? Se samo igraš z mano? Kar tako, za zabavo?« Poskušala sem ga odriniti, a se ni premaknil niti za milimeter. Niti trznil ni.
»Veliko večjo vlogo imaš v tem, kot misliš. Čeprav moram priznati, da svet ni pošten do tebe. Vsaj v tem sva si enaka.«
»V ničemer si nisva enaka, ti kreten.« Vsak mililiter poguma sem vlila v besede.
»Mar res misliš, da bo name vpliva ozmerjanje?« Posmehnil se je. »Neumno dekle.« Ugriznil je v moj vrat. Preplavila me je žgoča bolečina. Potem se je takoj odmaknil, pustil je, da je kri iz mojega vratu pritekla sama.
»Ne smeš umreti.« Ko je kri nehala teč,i jo je polizal. S prsti je oplazil rano in pozdravila se je. »Uživaj v norosti, Ava Graves. Oh, in zate bom prižgal luč in televizijo, da ne boš pozabila.« Na obrazu se mu je pojavil pogorljiv nasmeh. Potem je izginil in s tem sta se prižgali luč in televizija. Odmajala sem se do kavča, bruhnila v jok in se sesedla nanj. Obraz sem zakopala v odeje.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oh nee, ne ta tip! No, vsaj ni Abigail...🥲 Tale del je bil pa kar grozljiv, še posebej tiste sence.
Oki tisto k se je pogledala v ogledalo je bil pa kar jumpscare. Ne vem zakaj, ampak šlo mi je na smeh k je odprla vrata kabine pa jo je zalila voda.
Wait, tip ji je z enim dotikom pozdravil rano? Lahk bi delal k neke vrste instant zdravnik pa mastno služil, haha.
Okej, vsaj televizijo ji je spet prižgal ¯\_(ツ)_/¯
Tisto k je Ava bruhnila v jok na kavču, I felt that.
Tko ni govora , da ona ne bi imela nočnih mor po tej izkušnji.
Ene par pravopisnih napak sem našla, in sicer v drugem odstavku si napisala maje namesto moje, in v šestem odstavku bi morala biti v tem stavku 'Nobenih pošasti nobenih glasov.' Pika ali vejica vmes, npr. takole: 'Nobenih pošasti, nobenih glasov.'
To je vse, se že veselim naslednjega dela! :black_heart:
Oki tisto k se je pogledala v ogledalo je bil pa kar jumpscare. Ne vem zakaj, ampak šlo mi je na smeh k je odprla vrata kabine pa jo je zalila voda.
Wait, tip ji je z enim dotikom pozdravil rano? Lahk bi delal k neke vrste instant zdravnik pa mastno služil, haha.
Okej, vsaj televizijo ji je spet prižgal ¯\_(ツ)_/¯
Tisto k je Ava bruhnila v jok na kavču, I felt that.
Tko ni govora , da ona ne bi imela nočnih mor po tej izkušnji.
Ene par pravopisnih napak sem našla, in sicer v drugem odstavku si napisala maje namesto moje, in v šestem odstavku bi morala biti v tem stavku 'Nobenih pošasti nobenih glasov.' Pika ali vejica vmes, npr. takole: 'Nobenih pošasti, nobenih glasov.'
To je vse, se že veselim naslednjega dela! :black_heart:
0
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica