POVEST IZ CUKRARNE

Ob reki stoji – veličastna, kot bi jo nekdo iztrgal iz kakšne stare vzhodnoevropske pripovedke. Ko tema leže na breg Ljubljanice se dviga nad njo vsa strašna in visoka. Doživela je slavo, predstavljala napredek, sejala uspeh in bogastvo, a usoda jo je spremenila najprej v kasarno in kasneje v brlog za obupance, sanjače in hkrati tudi največje glasnike slovenskega naroda. V njej so se srečevali, pesnikovali, a tudi umirali. Bila je njihovo zatočišče, pribežališče in skrivališče. Opečnata s številnimi okni iz katerih so zrli bledi obrazi ljudi iz roba družbe. Vsaka soba je imela po eno okno, mizo, stol, posteljo, omaro in lavor za umivanje. Stene so bile gole in črne od plesni.

Zatohla, zakajena izba, v njej velika miza preobložena s knjigami, popisanimi zvežčiči, polna raztresenega pepela, pip in glinenih čaš umazanih od vina. Ob steni stoji postelja, na kavlju na steni visi črn klobuk. Na manjšem lesenem stolu brez naslonjala, ki služi kot nočna omarica gori sveča, katere plamen riše sence na zidove. Zraven postelje ležijo ponošeni usnjeni čevlji, umazani od blata. Vrata sobe so priprta. Hodnik je teman in ozek. Občasno tam zadonijo koraki. Večer je. V postelji se nekaj zgane. Telo, pokrito z grobo volneno odejo se hipoma dvigne v zrak in glasno zakašlja v temo. Zasoplo odgrne pokrivalo, pokrči noge ter jih postavi na lesen pod. Plamen sveče razkrije visoko, koščeno postavo. Ta obmiruje za minuto, nato pa se naglo dvigne iz postelje in zakliče: ”Mamka… mamka!”

”Kaj te tare, Josip, da kličeš tako glasno?”

”Lavorja bi, da zmijem to nesnago s sebe. Bolečina mi je legla v srce, ko hodil sem po mestnih ulicah in gledal duše prevzetne kako na vse zviška gledajo kot, da so sveta tega vladarji. In šel sem, mamka stran, stran od tiste golazni zverinske. Hodil sem in hodil, mimo poljanskih njiv in še naprej, kar hodil sem kot izgubljeni pes. Truden sem legel v posteljo, ko sem se vrnil in koj zaspal.”

”Oh, Josip ti nemirna duša, ti. Ta žalost bo spodjedla tvoj temelj, ako boš kar naprej z nožem rezal isto rano.”

”Oh, Polona, skrbite zame kot bi vaš sin bil. To izbo in posteljo, kamor glavo položim na večer; samo to potrebujem. In pero, da spev napišem vaši dobroti.”

”Ah, Josip moj dragi. Dobra sem, ker tako vsakemu srce veli, da skrbi za mlade in obupa polne. Piši ti speve in žalostinke deklinam, ki te v svoje zanke ujamejo. Jaz sem stara in betežna, ne potrebujem pesmi, da me v zvezde kujejo.”

Polona poboža njegov obraz ter stopi ven iz sobe na hodnik. Skoraj se zaleti v naglo prihajajočo postavo.

”Ivan! Moja ušesa niso začula tvojih korakov. Josip je v postelji, nekam truden je bil pa je legel. Kar vstopi, jaz pa takoj mu lavorja prinesem, da umije si lice.”

”O, mamka tudi ti si mene prestrašila, ko na hitro si vrata izbe odprla. Da spi še? Čudno. Da kaj zbolel ni? Jetika je že marsikoga pod rušo spravila. Tudi Dragotin mi je davi pisal, da ni najbolje.”

”Oh, ja naš Dragotin ubogi. Kašlja in vročičen je, iz dneva v dan bolj. Iz Trsta je prinesel to bolezen svojo. Pa vseeno kar vre iz njega mladostna energija. A ni te vrste nadloga, ki tare mojega Josipa. Vedno po Poljanah tava, ker ne mara v mesto. Pravi, da so tam grdi ljudje in to ga grize kot garjav pes v dno duše.”

”Nisem slutil, da je zanj tako hudo. Težko se kaka misel o sebi iz njega izvleče. Pa saj ni hudega mu, ko pa vas ima. Mama je ena sama so pravili, a nimajo prav. Če vas bi ne imel, bog ve kako bi končal. Kot kak pijanec za plotom bi za zmerom zaspal.”

”Vse to res je, Ivan, a vanj se je zagrizla senca zapuščenosti in ne bo ji ušel, ne do dneva, ko umrje. Tako se mu je v knjigi usode zapisalo in ne bo mu dalo miru v srcu.”

”Mamka, bom jaz mu razvedril dušo bolno, nič naj vas ne skrbi. Prinesel sem knjige iz Dunaja. Te je težko čakal in rad jih bo bral.”

”Prav, Ivan. Jaz pa vama prinesem krompirjeve juhe za večerjo in čaši vinca rujnega za dušo.”

Ivan pogladi svoje dolge brke in vstopi v sobo s knjigami v rokah. Zagleda Josipa kako zre skozi okno nekam v daljavo, tja na poljanske njive, s tistim hrepenečim pogledom. Težko mu postane, ko ga vidi tako ujetega in nesrečnega. Takrat se odloči, da zbere ponovno skupaj vse štiri, da se spet poveselijo kot že dolgo ne. Odplazi se nazaj in ven skozi vrata, dol po stopnicah do sobe v drugem nadstropju, kjer prebiva Dragotin. Rahlo potrka.

”Kdo me moti ob tej uri?” se oglasi, ne ravno veselo.

”Dragotin, jaz sem, Ivan.”

Vrata se sunkoma odprejo, ven skoči mladenič svetlih las, visok in močan. Vrže se Ivanu v objem.

”Prišel si! Kako je tam na Dunaju, so iz tebe že naredili gospoda? Že mesec dni je odkar smo vkup bili.”

”Da, res je. Mesec je minil in jaz se vračam sem z domotožjem. Srce hrepeni po vas, po našem kvartirju. Naj bo še tako lepo mesto, ta Dunaj, ni ga čez domači prag, ki ga ljubeče prestopiš.”

”To je važno, da se z veseljem vračaš. Z Josipom se večkrat spomniva na naša pohajkovanja vse tja do Fužin.”

”Si zdrav mi sedaj, Dragotin? Pisal si mi, da ti zdravje ne služi ravno dobro.”

”Oh, kaj bi to, lanski sneg! Sem že dobro, energije poln kot konj v vpregi.”

”Kako rad to slišim. Veš, Josip slab je na zdravju, v duši boli ga, kadar v mesto gre. Ves je bledičen in skozi okno gleda nemo. Kaj ko bi danes se vsi štirje vkup zbrali, kako čašo vina popili, o knjigah in politiki razpravljali. Morda v dušo povrne se mu spokoj. Samo Oton še manjka…”

”Moje nemirno srce se zasmejalo je, Ivan! Oton pride danes iz Dunaja. Pisal mi je, da ob sedmi bo tu. Spet se srečamo doma. Hja, Josip je slab zaradi teže življenja, ki mu prinaša tegobe že od kar je privekal na svet. A snidenje mu zagotovo spet povrne radost.”

”Hoja, tudi mene se polastilo je neizmerno veselje. Kot bi namenili se, da se spet med temi zidovi snidemo.”

”Sama sreča je to, dragi prijatelj. Pojdiva zdaj gor, da ga razveseliva s prihodom.”

Povzpneta se po ozkem hodniku. Ko hodita tiho eden za drugim, mimo številnih sob, se skozi vrata priplazi enkrat zvok nežnega petja, drugič neutolažljivi jok, tretjič grotesken smeh. Vse troje se v ušesih prišleka združi v zven blaznosti, bolečine, determinizma; v eno, trpeče bitje zaprto v kletki tuzemeljskega obstoja.

Ko končno le prispeta do pravih vrat, skozi priprte duri zaslišita Josipov glas:

”Mladost, čuj, takrat v nektarju objeta

Sladkost si, ko napajaš brata!

Do neba se zaori himna zlata,

Ko vse vas ena nit prepleta.”

Spogledata se in odpreta vrata na stežaj. Josip še vedno stoji pri oknu. Roke stiska k prsim kot bi molil. Plamen sveče, ki je skoraj že dogorela, osvetljuje njegovo sloko postavo, ki se zdi skoraj magična v utripajoči svetlobi. Ivan stopi korak naprej, dlan položi na njegovo ramo: ”Josip, to je spev iz nebes poslan.”

”Ah, kaj bi to. Prišlo mi je na um nekaj o mladosti, ko mi je mamka dejala, da tu si v hiši.”

”Skromnost ni vedno lepa čednost. Ponosen bodi, da tako ženialni napevi iz tebe vrejo.”

V izbo stopi še Dragotin in mu svojo dlan položi na drugo ramo: ”To je zategadelj, ker z mano občuje.”

Vsi trije se družno zasmejejo tako ponosni trditvi ter se objamejo čez rame.

Tedaj pa se iz hodnika zasliši glasno in jezno govorjenje.

”Pa kaj jaz moram, ko pa so tu hodniki kot v labirintu! Nisem hotel v vašo sobo vdreti, k prijatelju sem se bil namenil. Že grem, že grem!”

”Oton!”

”Pa sem vas našel. Blodil sem in blodil po tej nesnagi. Fej in fuj! Kako ste, prijatelji dragi? Pa se spet snidemo.”

”Mamka, polič cvička prinesi in župo s krompirjem za štiri!”

Tako so pili, razpravljali, se smejali, brali in pisali v tisti veličastni zgradbi ob Ljubljanici, ki se še danes mogočno dviga nad ljudi kot večen opomnik slovenske kulture in ohranja spomin na razvoj slovenske besede, v katere še danes literati tkemo niti zmagoslavja in krute usode.