Duhovi v hiši
Več kot dvajset let, kolikor sem živela doma, se v naši hiši nikoli nisem počutila udobno. Vsakič, ko sem se obrnila s hrbtom proti stopnicam, ki so vodile na podstrešje, sem občutila, da me nekdo gleda z vrha stopnic. Vsakič, ko sem stopila v spalnico svojih staršev, sem imel občutek, da se bodo vrata omare odprla kot v smešnem prizoru iz Poltergeista. V vsaki sobi je bil zrak neznosen. Nikoli se nisem počutil, kot da sem sama, tudi ko sem bil sama. Vedno sem čutila nevarnost. Tako je bilo, dokler moja mama ni umrla. Tistega jutra, ko nas je zapustila in so njeno telo odnesli iz hiše, se je v hiši prvič lahko dihalo. Kot da je popolnoma nova hiša. Še danes ne vem, ali je mamin duh zahteval, da tisti v hiši odidejo, ali je bila ona razlog, da so bili duhovi tam.