ELEANOR
Ne maram pozornosti. Spominjam se, kako so bili moj največji strah na gimnaziji večminutni govorni nastopi. Tresenje rok in nenormalno udarjanje srca sta bila zame dovolj trdna dokaza, da mi pozornost ni ljuba.
Ali je pozornost všeč svetlolasi sestri Parker, ne morem ugotoviti. Se pa zagotovo zdaj sooča z njo. Tako pač je, če je tvoj bližnji sorodnik aretiran zaradi suma umora ...
"Kathleen, tako mi je hudo zate," jo skuša pomiriti Kiara, pred tem pa jo še poljubi na usta. "Verjamem ti, da res ni prijetno, ko izveš, da je tvoja lastna sestra morilka."
"Ne skrbi ljubica, bom že preživela," bolj umirjeno, kot dejansko je, odvrne Leen in si za ušesa zatakne svetel pramen, ki ji je ušel iz fige.
Njene besede Kiare ne prepričajo. Svoje dekle zaskrbljeno pogleda s svojimi mišje sivimi očmi ter izrazi svoje dvome: "Boš res ... v redu? Resnično ne potrebuješ moje pomoči?"
"Kiara, pusti jo pri miru že enkrat, če ti je rekla ne," se v pogovor vmeša Kiarin brat Lawrence, ki se kar naenkrat pojavi med parom.
Lincolnova sestra se namršči in se zasuka na peti, pri čemer ji vsi njeni čudoviti rjavi lasje obkrožijo obraz. "Tebe pa prav nič nisem vprašala, bratec, veš?"
*
Osebno sem še pred kratkim mislila, da zapori zgledajo tako kot v grozljivkah. Pričakovala sem vranje črne stene, za katerimi se skrivajo izgubljene zgodbe in upi. Vmes pa bi seveda prisuhnila grozečim krikom in opazovala pajčovine, kdaj celo samo pajke. V redu, to je morda pretiravanje, a definitivno si nisem mislila, da je zapor tih in dokaj svetel. Vsaj tak je manjši zapor v drobnem turističnem mestu Oreho.
Že takoj ko naša trojica prispe v poslopje, se zamislim glede moje *i*hipoteze*i*, ki očitno ni pravilna. Iskreno povedano, se mi zdi, da je mlad bledoličen policist, ki nas spusti notri, mnogo manj preskbljen kot zaporniki ...
Tako zavijemo do celic, ki še najmanj spominjajo na to, kar so, in prispemo do Lotte. Moja sošolka sedi na tleh po turško in žalostno strmi v steno. Za trenutek se mi celo zamisli. Te temne oči res ne žarijo kakršnegakoli optimizma, kajne? Ne, ne smem misliti tako. Konec koncev je morilka!
"Pozdravljeni, gospodična Parker," pogovor začne inšpektor, ki se prav tako kot jaz in Kathleen ozre proti obtoženki.
Moja bivša — ali karkoli že je? — prijateljica se končno obrne proti nam, da jo lahko sedaj popolnoma vidimo. Njene temne oči nas premerijo od glave do pete, pri čemer neverjetno hitro švigajo od enega do drugega. In šele zdaj opazim, da se je preoblekla. Njena prej skoraj že svečana oblačila so se zamenjale z dolgočasno trenerko, ki ji je celo nekoliko prevelika. Zgleda, da so ji odvzeli tudi pravico do nošenja visečih uhanov, kajti njena ušesa ne krasi niti en samcat uhanov.
Nenadoma se njen nasmešek iz žalostnega spremeni v jeznega, njena lica pa postanejo rdeča kot kri. "Kaj pa *i*vidva*i* delata tukaj?" z neverjetno nezadovoljnim glasom odvrne. Šele čez nekaj trenutkov ugotovim, da ima v mislih naju z Adrianom.
"Umiri se, Charlotte, ničesar ti ne moreta več storiti," jo skuša potolažiti Kathleen in nama nameni grd pogled. S tem zelo očitno pove, kako se je njeno mnenje drastično poslabšalo.
Čez nekaj trenutkov molka spregovori inšpektor Debois: "Prišli smo, da bi kaj več slišali od vas."
"Res je, da je veliko stvari že jasno," ga dopolnim, in čim to storim, si pridobim še Lottin grozeči pogled, "vendar bi rada še kaj od tebe osebno."
Sošolka vstane in se nam grozeče približa. Za kratek trenutek se mi zazdi, da mi bo srce padlo v hlače. "Nisem morilka, to je vse, kar imam reči."
"Se smem pogovoriti z njo?" nenadoma vpraša Leen, ki se do zdaj še sploh ni oglasila. "Na samem mislim."
Z Adrianom se spogledava, zatem pa oba pritrdilno pokimava in se umakneva na stran. A najina ušesa in oči so še kar pri sestrah Parker. Žal pa ničesar ni moč slišati. Ničesar.