PisalnicaŠtudentka detektivka, 24. del
1
ELEANOR
Ne maram pozornosti. Spominjam se, kako so bili moj največji strah na gimnaziji večminutni govorni nastopi. Tresenje rok in nenormalno udarjanje srca sta bila zame dovolj trdna dokaza, da mi pozornost ni ljuba.
Ali je pozornost všeč svetlolasi sestri Parker, ne morem ugotoviti. Se pa zagotovo zdaj sooča z njo. Tako pač je, če je tvoj bližnji sorodnik aretiran zaradi suma umora ...
"Kathleen, tako mi je hudo zate," jo skuša pomiriti Kiara, pred tem pa jo še poljubi na usta. "Verjamem ti, da res ni prijetno, ko izveš, da je tvoja lastna sestra morilka."
"Ne skrbi ljubica, bom že preživela," bolj umirjeno, kot dejansko je, odvrne Leen in si za ušesa zatakne svetel pramen, ki ji je ušel iz fige.
Njene besede Kiare ne prepričajo. Svoje dekle zaskrbljeno pogleda s svojimi mišje sivimi očmi ter izrazi svoje dvome: "Boš res ... v redu? Resnično ne potrebuješ moje pomoči?"
"Kiara, pusti jo pri miru že enkrat, če ti je rekla ne," se v pogovor vmeša Kiarin brat Lawrence, ki se kar naenkrat pojavi med parom.
Lincolnova sestra se namršči in se zasuka na peti, pri čemer ji vsi njeni čudoviti rjavi lasje obkrožijo obraz. "Tebe pa prav nič nisem vprašala, bratec, veš?"
*
Osebno sem še pred kratkim mislila, da zapori zgledajo tako kot v grozljivkah. Pričakovala sem vranje črne stene, za katerimi se skrivajo izgubljene zgodbe in upi. Vmes pa bi seveda prisuhnila grozečim krikom in opazovala pajčovine, kdaj celo samo pajke. V redu, to je morda pretiravanje, a definitivno si nisem mislila, da je zapor tih in dokaj svetel. Vsaj tak je manjši zapor v drobnem turističnem mestu Oreho.
Že takoj ko naša trojica prispe v poslopje, se zamislim glede moje *i*hipoteze*i*, ki očitno ni pravilna. Iskreno povedano, se mi zdi, da je mlad bledoličen policist, ki nas spusti notri, mnogo manj preskbljen kot zaporniki ...
Tako zavijemo do celic, ki še najmanj spominjajo na to, kar so, in prispemo do Lotte. Moja sošolka sedi na tleh po turško in žalostno strmi v steno. Za trenutek se mi celo zamisli. Te temne oči res ne žarijo kakršnegakoli optimizma, kajne? Ne, ne smem misliti tako. Konec koncev je morilka!
"Pozdravljeni, gospodična Parker," pogovor začne inšpektor, ki se prav tako kot jaz in Kathleen ozre proti obtoženki.
Moja bivša — ali karkoli že je? — prijateljica se končno obrne proti nam, da jo lahko sedaj popolnoma vidimo. Njene temne oči nas premerijo od glave do pete, pri čemer neverjetno hitro švigajo od enega do drugega. In šele zdaj opazim, da se je preoblekla. Njena prej skoraj že svečana oblačila so se zamenjale z dolgočasno trenerko, ki ji je celo nekoliko prevelika. Zgleda, da so ji odvzeli tudi pravico do nošenja visečih uhanov, kajti njena ušesa ne krasi niti en samcat uhanov.
Nenadoma se njen nasmešek iz žalostnega spremeni v jeznega, njena lica pa postanejo rdeča kot kri. "Kaj pa *i*vidva*i* delata tukaj?" z neverjetno nezadovoljnim glasom odvrne. Šele čez nekaj trenutkov ugotovim, da ima v mislih naju z Adrianom.
"Umiri se, Charlotte, ničesar ti ne moreta več storiti," jo skuša potolažiti Kathleen in nama nameni grd pogled. S tem zelo očitno pove, kako se je njeno mnenje drastično poslabšalo.
Čez nekaj trenutkov molka spregovori inšpektor Debois: "Prišli smo, da bi kaj več slišali od vas."
"Res je, da je veliko stvari že jasno," ga dopolnim, in čim to storim, si pridobim še Lottin grozeči pogled, "vendar bi rada še kaj od tebe osebno."
Sošolka vstane in se nam grozeče približa. Za kratek trenutek se mi zazdi, da mi bo srce padlo v hlače. "Nisem morilka, to je vse, kar imam reči."
"Se smem pogovoriti z njo?" nenadoma vpraša Leen, ki se do zdaj še sploh ni oglasila. "Na samem mislim."
Z Adrianom se spogledava, zatem pa oba pritrdilno pokimava in se umakneva na stran. A najina ušesa in oči so še kar pri sestrah Parker. Žal pa ničesar ni moč slišati. Ničesar.
Ne maram pozornosti. Spominjam se, kako so bili moj največji strah na gimnaziji večminutni govorni nastopi. Tresenje rok in nenormalno udarjanje srca sta bila zame dovolj trdna dokaza, da mi pozornost ni ljuba.
Ali je pozornost všeč svetlolasi sestri Parker, ne morem ugotoviti. Se pa zagotovo zdaj sooča z njo. Tako pač je, če je tvoj bližnji sorodnik aretiran zaradi suma umora ...
"Kathleen, tako mi je hudo zate," jo skuša pomiriti Kiara, pred tem pa jo še poljubi na usta. "Verjamem ti, da res ni prijetno, ko izveš, da je tvoja lastna sestra morilka."
"Ne skrbi ljubica, bom že preživela," bolj umirjeno, kot dejansko je, odvrne Leen in si za ušesa zatakne svetel pramen, ki ji je ušel iz fige.
Njene besede Kiare ne prepričajo. Svoje dekle zaskrbljeno pogleda s svojimi mišje sivimi očmi ter izrazi svoje dvome: "Boš res ... v redu? Resnično ne potrebuješ moje pomoči?"
"Kiara, pusti jo pri miru že enkrat, če ti je rekla ne," se v pogovor vmeša Kiarin brat Lawrence, ki se kar naenkrat pojavi med parom.
Lincolnova sestra se namršči in se zasuka na peti, pri čemer ji vsi njeni čudoviti rjavi lasje obkrožijo obraz. "Tebe pa prav nič nisem vprašala, bratec, veš?"
*
Osebno sem še pred kratkim mislila, da zapori zgledajo tako kot v grozljivkah. Pričakovala sem vranje črne stene, za katerimi se skrivajo izgubljene zgodbe in upi. Vmes pa bi seveda prisuhnila grozečim krikom in opazovala pajčovine, kdaj celo samo pajke. V redu, to je morda pretiravanje, a definitivno si nisem mislila, da je zapor tih in dokaj svetel. Vsaj tak je manjši zapor v drobnem turističnem mestu Oreho.
Že takoj ko naša trojica prispe v poslopje, se zamislim glede moje *i*hipoteze*i*, ki očitno ni pravilna. Iskreno povedano, se mi zdi, da je mlad bledoličen policist, ki nas spusti notri, mnogo manj preskbljen kot zaporniki ...
Tako zavijemo do celic, ki še najmanj spominjajo na to, kar so, in prispemo do Lotte. Moja sošolka sedi na tleh po turško in žalostno strmi v steno. Za trenutek se mi celo zamisli. Te temne oči res ne žarijo kakršnegakoli optimizma, kajne? Ne, ne smem misliti tako. Konec koncev je morilka!
"Pozdravljeni, gospodična Parker," pogovor začne inšpektor, ki se prav tako kot jaz in Kathleen ozre proti obtoženki.
Moja bivša — ali karkoli že je? — prijateljica se končno obrne proti nam, da jo lahko sedaj popolnoma vidimo. Njene temne oči nas premerijo od glave do pete, pri čemer neverjetno hitro švigajo od enega do drugega. In šele zdaj opazim, da se je preoblekla. Njena prej skoraj že svečana oblačila so se zamenjale z dolgočasno trenerko, ki ji je celo nekoliko prevelika. Zgleda, da so ji odvzeli tudi pravico do nošenja visečih uhanov, kajti njena ušesa ne krasi niti en samcat uhanov.
Nenadoma se njen nasmešek iz žalostnega spremeni v jeznega, njena lica pa postanejo rdeča kot kri. "Kaj pa *i*vidva*i* delata tukaj?" z neverjetno nezadovoljnim glasom odvrne. Šele čez nekaj trenutkov ugotovim, da ima v mislih naju z Adrianom.
"Umiri se, Charlotte, ničesar ti ne moreta več storiti," jo skuša potolažiti Kathleen in nama nameni grd pogled. S tem zelo očitno pove, kako se je njeno mnenje drastično poslabšalo.
Čez nekaj trenutkov molka spregovori inšpektor Debois: "Prišli smo, da bi kaj več slišali od vas."
"Res je, da je veliko stvari že jasno," ga dopolnim, in čim to storim, si pridobim še Lottin grozeči pogled, "vendar bi rada še kaj od tebe osebno."
Sošolka vstane in se nam grozeče približa. Za kratek trenutek se mi zazdi, da mi bo srce padlo v hlače. "Nisem morilka, to je vse, kar imam reči."
"Se smem pogovoriti z njo?" nenadoma vpraša Leen, ki se do zdaj še sploh ni oglasila. "Na samem mislim."
Z Adrianom se spogledava, zatem pa oba pritrdilno pokimava in se umakneva na stran. A najina ušesa in oči so še kar pri sestrah Parker. Žal pa ničesar ni moč slišati. Ničesar.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Charlotte so aretirali.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Full zanimivo!!!!!!!
0
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
