Študentka detektivka, 35. del
0
ELEANOR
"Pravite torej, da je v tej sobi nekaj skrito in ta zadeva nama bo pomagala, ne?" ponovi mojo trditev inšpektor, ko prispeva v sobo številka 312, in prikimam mu. "Kdo sploh je prebival ali prebiva v tej sobi?"
"Chloe Roberts," odgovorim in stopim v kopalnico.
Adrian stopi za menoj in me začudeno vpraša: "Zakaj tukaj?" in si ocenjujoče ogleduje ploščice na steni ter nekoliko zarjaveli umivalnik. "Kaj bi se lahko skrivalo tukaj, gospodična Pryste?"
"Tako sem slišala," razložim in se razgledam po kopalnici, za katero bi trdila, da že dolgo ni bila očiščena. No, saj smo v tem hotelu že celo večnost. "Tukaj je nekaj, inšpektor," rečem in pokažem na drobno črno napravo, ki se mi zdi sumljiva.
"Snel jo bom," odvrne Adrian in spleza na stol ter nato stakne zadevo in mi jo pokaže. "Kamera je."
"Oh, o tem je govorila tista čistilka! V sobi je kamera!" se na glas spomnim večera, ko mi je čistilka govorila o tem.
"Čistilka ... vam je povedala ... Kaj?"
"Pozabite, inšpektor," zamahnem z roko, "raje poglejva, če je kamera kaj posnela, kajne?"
"In ne smeva pozabiti na *i*prave*i* posnetke gospe Taylor," se še spomni Adrian, pri čemer se njegove temne oči zasvetijo.
Odmaknem si rdečkaste kodre z obraza in odvrnem: "Vsak naj pogleda svoje, prav?"
Oba sedeva na kavč in privlečeva morebitna dokaza. Ob vsakem gumbu, ki ga pritisnem na tej neverjetno majhni napravi, postanem vedno bolj živčna. Za vraga, tu notri je lahko resnica, ki sva jo neuspešno iskala mesece!
"Tukaj ni ničesar," razočarano rečem čez nekaj minut brskanja po kameri in zatem jezno odložim napravo.
"Smola, vendar oglejte si moj dokaz," malo bolj vedro odvrne Adrian in ob njegovih besedah nemudoma postanem tudi sama boljše volje.
Inšpektor zavrti video in pred mano se pojavi prizor iz mestnega živalskega vrta, natančneje iz oddelka z levi. A kar vidim, je še hujše.
"Oh, Kathleen ... je morilka," zajecljam od presenečenja. Nenadoma pa se mi posveti, da je pravzaprav že kazala znake, da nekaj ni v redu. Njena zaprtost, neprestano tapkanje po telefonu, antisocialnost ... Taka ni bila, ker pač taka je, temveč zato, ker je skrivala svoje zle skrivnosti ... Kako sem lahko vse to spregledala, ko pa sem to tolikokrat videla?
"Morava iti do nje," premišljuje Adrian in vstane s stola. "Z vsako sekundo, ki jo presediva v tej sebi, ji podaljšujeva prostost."
*
Tako jo po nekaj minutah iskanja ozreva na travniku pred gozdom, kjer stoji in gleda v prazno. Deluje mi popolnoma običajno, kot da se ni nič zgodilo. Za trenutek se mi celo zasmili, ko je tako sama brez družbe, vendar se kmalu opomnim, da so njene roke krvave.
"Gospodična Parker," jo z globokim in prav nič vedrim tonom pozdravi Adrian in dekle se obrne, pri čemer njene žadaste oči zastrmijo v naju.
"Vesta, kajne?" umirjeno vpraša po nekaj trenutkih molka. "Vedela sem, da bo enkrat prišlo na plano. Saj vedno pride ..."
"Kathleen Parker, aretirani ste zaradi umora Daniela Zetkila in Chloe Roberts," končno izreče Adrian. "Z mano boste šli na postajo. Tam mi boste *i*morali*i* povedati motive."
"Ne," ga hladnokrvno prekine Leen in oba se spogledava. "Nikamor ne grem, inšpektor, dokler ne priznam vsega ostalim."
"Zakaj se obotavaš, Kathleen?" jo jezno vprašam.
"Ker nisem reva, Eleanor," odgovori in si za ušesa zatakne svetli pramen,"in želim, da to tudi drugi vedo."
"Ji boste to dovolili, inšpektor?" se spogledam z Adrianom, ta pa mi pritrdilno prikima. Tedaj vem, da nas vse čaka še dolg in naporen dan.
"Pravite torej, da je v tej sobi nekaj skrito in ta zadeva nama bo pomagala, ne?" ponovi mojo trditev inšpektor, ko prispeva v sobo številka 312, in prikimam mu. "Kdo sploh je prebival ali prebiva v tej sobi?"
"Chloe Roberts," odgovorim in stopim v kopalnico.
Adrian stopi za menoj in me začudeno vpraša: "Zakaj tukaj?" in si ocenjujoče ogleduje ploščice na steni ter nekoliko zarjaveli umivalnik. "Kaj bi se lahko skrivalo tukaj, gospodična Pryste?"
"Tako sem slišala," razložim in se razgledam po kopalnici, za katero bi trdila, da že dolgo ni bila očiščena. No, saj smo v tem hotelu že celo večnost. "Tukaj je nekaj, inšpektor," rečem in pokažem na drobno črno napravo, ki se mi zdi sumljiva.
"Snel jo bom," odvrne Adrian in spleza na stol ter nato stakne zadevo in mi jo pokaže. "Kamera je."
"Oh, o tem je govorila tista čistilka! V sobi je kamera!" se na glas spomnim večera, ko mi je čistilka govorila o tem.
"Čistilka ... vam je povedala ... Kaj?"
"Pozabite, inšpektor," zamahnem z roko, "raje poglejva, če je kamera kaj posnela, kajne?"
"In ne smeva pozabiti na *i*prave*i* posnetke gospe Taylor," se še spomni Adrian, pri čemer se njegove temne oči zasvetijo.
Odmaknem si rdečkaste kodre z obraza in odvrnem: "Vsak naj pogleda svoje, prav?"
Oba sedeva na kavč in privlečeva morebitna dokaza. Ob vsakem gumbu, ki ga pritisnem na tej neverjetno majhni napravi, postanem vedno bolj živčna. Za vraga, tu notri je lahko resnica, ki sva jo neuspešno iskala mesece!
"Tukaj ni ničesar," razočarano rečem čez nekaj minut brskanja po kameri in zatem jezno odložim napravo.
"Smola, vendar oglejte si moj dokaz," malo bolj vedro odvrne Adrian in ob njegovih besedah nemudoma postanem tudi sama boljše volje.
Inšpektor zavrti video in pred mano se pojavi prizor iz mestnega živalskega vrta, natančneje iz oddelka z levi. A kar vidim, je še hujše.
"Oh, Kathleen ... je morilka," zajecljam od presenečenja. Nenadoma pa se mi posveti, da je pravzaprav že kazala znake, da nekaj ni v redu. Njena zaprtost, neprestano tapkanje po telefonu, antisocialnost ... Taka ni bila, ker pač taka je, temveč zato, ker je skrivala svoje zle skrivnosti ... Kako sem lahko vse to spregledala, ko pa sem to tolikokrat videla?
"Morava iti do nje," premišljuje Adrian in vstane s stola. "Z vsako sekundo, ki jo presediva v tej sebi, ji podaljšujeva prostost."
*
Tako jo po nekaj minutah iskanja ozreva na travniku pred gozdom, kjer stoji in gleda v prazno. Deluje mi popolnoma običajno, kot da se ni nič zgodilo. Za trenutek se mi celo zasmili, ko je tako sama brez družbe, vendar se kmalu opomnim, da so njene roke krvave.
"Gospodična Parker," jo z globokim in prav nič vedrim tonom pozdravi Adrian in dekle se obrne, pri čemer njene žadaste oči zastrmijo v naju.
"Vesta, kajne?" umirjeno vpraša po nekaj trenutkih molka. "Vedela sem, da bo enkrat prišlo na plano. Saj vedno pride ..."
"Kathleen Parker, aretirani ste zaradi umora Daniela Zetkila in Chloe Roberts," končno izreče Adrian. "Z mano boste šli na postajo. Tam mi boste *i*morali*i* povedati motive."
"Ne," ga hladnokrvno prekine Leen in oba se spogledava. "Nikamor ne grem, inšpektor, dokler ne priznam vsega ostalim."
"Zakaj se obotavaš, Kathleen?" jo jezno vprašam.
"Ker nisem reva, Eleanor," odgovori in si za ušesa zatakne svetli pramen,"in želim, da to tudi drugi vedo."
"Ji boste to dovolili, inšpektor?" se spogledam z Adrianom, ta pa mi pritrdilno prikima. Tedaj vem, da nas vse čaka še dolg in naporen dan.
Moj odgovor:
Svetovalnica
Smrt
Živjo imam en velik problem,
Torej jaz velikokrat razmišljam v smrti.
Kaj se potem zgodi, kako, zakaj...
Velikokrat takšna vprašanja, žalostna.
Večkrat jokam zaradi tega. Kaj naj naredim. Zelo me je strah smrti.
PS. Nedolgo nazaj sem brala novico da bo človeštvo izginilo čez 5 milijard let. Najprej sem bila vesela ker bom prej umrla(ne vem zakaj) potem pa sem se spomnila da grem v naslejdnje življenje. Nato sem jokala kakšno uro.
Kaj naj naredim? Prosim pomagajte.
Torej jaz velikokrat razmišljam v smrti.
Kaj se potem zgodi, kako, zakaj...
Velikokrat takšna vprašanja, žalostna.
Večkrat jokam zaradi tega. Kaj naj naredim. Zelo me je strah smrti.
PS. Nedolgo nazaj sem brala novico da bo človeštvo izginilo čez 5 milijard let. Najprej sem bila vesela ker bom prej umrla(ne vem zakaj) potem pa sem se spomnila da grem v naslejdnje življenje. Nato sem jokala kakšno uro.
Kaj naj naredim? Prosim pomagajte.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(57)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(21)
Šport me na sploh ne zanima.
(34)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Kako ti to rata!?:open_mouth::open_mouth::open_mouth::open_mouth::open_mouth::open_mouth::






Pisalnica