10.7 - RIBIŠKA ZABAVA
Manja je zaskrbljeno pogledovala okolico. Ob obali so bile postavljene okašene stojnice z ribiškimi okraski. Smrdelo je po ribah. Moški ob stojnicah so se nasmejano pogovarjali s svojimi znanci, ženske pa so skrbele z otroke, ki so se igrali ob morju. Z Manjo sva se ustavili pri stojnici z školjkami, ki naj bi služile kot spominek. V roke sem vzela školjko nenavadne oblike in občutek sem imela, da se je rahlo zasvetila. Nekaj me je neusmiljrno vleklo k njej in nikoli je nisem hotela spustiti.
"Dekle ne dotikaj se te školjke... Posebna vrsta je in res dragocena..."
Mi je rekel star moški, ki je stal ob stojnici in je bil videti zelo zdolgočasen. Školjko sem pritisnila k ušesu. Bolj iz navade, da bi slišala morje... Amapk to, kar sem slišala niti slučajno ni bilo morje!

Tukaj sem, veselim se najinega naslednjega srečanja.


Školjka mi je padla iz rok ter se veselo razbila ob stiku s tlemi. Moški me je jezno pogledal.
"Plačaj 1500€!"
Je zatulil. Imela sem občutek, da so se vse oči uprle vame in, da je nenadoma vse utihnilo. Manja, ki je bila ravno zaposlena z izbiranjem spominka me je z grozo v očeh pogledala. Počasi je prišla do mene in me prijela za ramena.
"To prepusti meni..."
Mi je šepnila nato pa se obrnila v smer moškega.
"Dragi... (pogled je spustila na njegovo sponko na plašču na katerem je bilo napisano ime) Hans, res mi je žal za škodo, ki jo je povzročila moja prijateljica."
Sklonila se je in s tal pobrala koščke razbite školjke. Nato je nekaj zašepetala. Morje se modro zasvetilo. Na površje morja so priplavali defini in izvajali razne trike. V trenutku so bile vse oči uprte v morje.
"BEŽIVA!"
Je zaklicala Manja in me pograbila za rokav. Tekli sva kolikor hitro sva mogli. Moški se je zapodil za nama. Panično sva si utrirali pot med ljudmi. Izkoristili sva trenutek, ko se je Hans izgubil med ljudmi in se skrili za eno od stojnic, ki je bila prazna. Čudno vendar nama je pomagalo. Ko sem prišla do sape sem jo navdušeno vprašala.
"K-kako si naredila to z defini?"
"Pst..."
Me je utišala Manja in mi pritisnila prst na ustnice. Hans se je že odpravil naprej in, lahko sva si oddahnili. Nenadoma sva spoznali, da nisva sami. Poleg naju je sedel moški katerega sem najmanj želela srečati. Imel je modre oči in vodni plašč...