Kaj pa on počne tukaj?! Videti je bilo, da ga najin strah pred njim zelo zabava. Manja me je močno prijela za roko. Čutila sem njen strah, ki je bil veliko večji od mojega.
“Živijo, dekleti!”
Je navihano rekel in si z roko razmršil njegove sivkasto, črne lase.
“Na pomoč!”
Je zatulila Manja. Moški se je zlobno zakrohotal. Noben človek, ki je šel mimo ni dajal vtisa, da naju je slišal.
“V vodnem mehurčku sta dekleti. Noben vaju ne sliši... Niti ne vidi.”
Je zašepetal. Šele zdaj sem opazila, da se nahajamo v ogromnem modrikastem mehurčku, ki nas je ločeval od vsakdanjega sveta.
“Pusti naju pri miru!”
Sem jezno vzkliknila in se skobacala na noge, da sem bila lahko večja od moškega, ki je brezskrbno poležaval na tleh. Videti je bilo, da ga nisem niti malo razburila. Roke sem stisnila v pesti. V meni je naraščala jeza. Manja me je zaskrbljeno opazovala.
“Haha, kako smešno!”
Je prhnil moški in se še on postavil na noge. Prišel mi je tako blizu, da sem lahko čutila njegovo toplo sapo. Nisem se odmaknila, v meni je nekaj naraščalo. Bil je podoben občutek kot takrat, ko pristaviš lonec vode na štedilnik. Voda zavre in se zlije po štedilniku. Pri meni je bila samo ena razlika... Mene se ni dalo ustaviti.
“Ti boš šla z mano!”
Je siknil in s prstom pokazal name. Skoraj se bi konica njegovega prsta dotaknila mojega nosu.
“Zakaj že?”
Sem lahkomiselno skomignila z rameni.
“Utihni ti mala nadloga!”
Je razburjeno zavreščal in me pograbil za roko. Posmehnila sem se mu. Njegovega prijem skoraj nisem čutila.
“Hahaha, kako strašno...”
Sem zdolgočaseno rekla. Ne vem kaj mi je bilo. Bilo je kot bi se vame naselila druga različica mene.
“Lena, kaj ti je?”
Je zaskrbljeno v šepnila Manja in se še bolj skrila v kot stojnice.
“Samo utruja me...”
Sem prhnila ga srepo pogledala.
“Se me bojiš?”
Je nasmejano vprašal.
“Niti malo.”
Sem mu kratko odgovorila in zavila z očmi.
To je moškega odvrnilo od mene zato se je obrnil k Manji.
“Hči varuhinje morja... Oh, tvoja mama Eli je prava reva...”
Manja je zaihtela in zakopala obraz v dlani. Moški je dvignil roke in usmeril vodo mehurčka v Manjo, da je postala vsa mokra.
“Hej nehaj!”
Sem zavpila vendar ni. Manja je bila že vsa premražena in premočena do kosti. Temu sem morala narediti konec. Spet me je napadel tisti grozni občutek jeze, ki je, kar vrela v meni. Moje roke so se zelenkasto zasvetlikale. Presenečeno sem izbuljila oči. Lahko bi rekla, da so me roke pekle. Drevo ob stojnici je z vejo zagrabilo moškega okoli pasu in ga vrglo na kilometre daleč. Slišali je bilo le strašen krik. Mehurček je izginil. Domnevam, da je šel za njim saj ljudje niso ničesar opazili. Manja me je nekaj trenutkov začudeno gledala nato pa me objela. Ni me motilo, da je bila popolnoma premočena.
“Hej, to je bilo epsko!”
Je vzkliknil ljubek mlad fant s črnimi skodranimi lasmi, ki so mu prekrivali obraz. Njegove oči so bile toplo rjave, ustnice polne in njegov nos je bil posut s pegicami.
“S-s-si videl to?”
Sem presenečeno vprašala.
“Itak, saj sem...”
“To je Ian... Moj bratranec...”
Je rekla Manja in zavila z očmi.
“Te ni Sea zadržala... Pustila je, da obiščeš kopno?!”
Je nejeverno nadaljevala. Ian se je nagajivo nasmehnil.
“No ni mi ravno dovolila... Ampak to je druga zgodba... Vav, te tvoje moči...”
Je rekel in me pogledal.
“Kaj?!Ne ne ne ne... Jaz nimam moči...”
Sem rekla. Ian je obupano odkimal kot bi vedel, da se lažem. Ampak saj se nisem... Upam...
“Kako ti je pa ime?”
Je po trenutku tišine vprašal.
“Lena.”
Sem odvrnila in rahlo zardela. Res je bil ljubek... Ampak to me ni smelo zdaj zmesti. Ne zdaj. Imela sem pomembnejše težave...
“Živijo, dekleti!”
Je navihano rekel in si z roko razmršil njegove sivkasto, črne lase.
“Na pomoč!”
Je zatulila Manja. Moški se je zlobno zakrohotal. Noben človek, ki je šel mimo ni dajal vtisa, da naju je slišal.
“V vodnem mehurčku sta dekleti. Noben vaju ne sliši... Niti ne vidi.”
Je zašepetal. Šele zdaj sem opazila, da se nahajamo v ogromnem modrikastem mehurčku, ki nas je ločeval od vsakdanjega sveta.
“Pusti naju pri miru!”
Sem jezno vzkliknila in se skobacala na noge, da sem bila lahko večja od moškega, ki je brezskrbno poležaval na tleh. Videti je bilo, da ga nisem niti malo razburila. Roke sem stisnila v pesti. V meni je naraščala jeza. Manja me je zaskrbljeno opazovala.
“Haha, kako smešno!”
Je prhnil moški in se še on postavil na noge. Prišel mi je tako blizu, da sem lahko čutila njegovo toplo sapo. Nisem se odmaknila, v meni je nekaj naraščalo. Bil je podoben občutek kot takrat, ko pristaviš lonec vode na štedilnik. Voda zavre in se zlije po štedilniku. Pri meni je bila samo ena razlika... Mene se ni dalo ustaviti.
“Ti boš šla z mano!”
Je siknil in s prstom pokazal name. Skoraj se bi konica njegovega prsta dotaknila mojega nosu.
“Zakaj že?”
Sem lahkomiselno skomignila z rameni.
“Utihni ti mala nadloga!”
Je razburjeno zavreščal in me pograbil za roko. Posmehnila sem se mu. Njegovega prijem skoraj nisem čutila.
“Hahaha, kako strašno...”
Sem zdolgočaseno rekla. Ne vem kaj mi je bilo. Bilo je kot bi se vame naselila druga različica mene.
“Lena, kaj ti je?”
Je zaskrbljeno v šepnila Manja in se še bolj skrila v kot stojnice.
“Samo utruja me...”
Sem prhnila ga srepo pogledala.
“Se me bojiš?”
Je nasmejano vprašal.
“Niti malo.”
Sem mu kratko odgovorila in zavila z očmi.
To je moškega odvrnilo od mene zato se je obrnil k Manji.
“Hči varuhinje morja... Oh, tvoja mama Eli je prava reva...”
Manja je zaihtela in zakopala obraz v dlani. Moški je dvignil roke in usmeril vodo mehurčka v Manjo, da je postala vsa mokra.
“Hej nehaj!”
Sem zavpila vendar ni. Manja je bila že vsa premražena in premočena do kosti. Temu sem morala narediti konec. Spet me je napadel tisti grozni občutek jeze, ki je, kar vrela v meni. Moje roke so se zelenkasto zasvetlikale. Presenečeno sem izbuljila oči. Lahko bi rekla, da so me roke pekle. Drevo ob stojnici je z vejo zagrabilo moškega okoli pasu in ga vrglo na kilometre daleč. Slišali je bilo le strašen krik. Mehurček je izginil. Domnevam, da je šel za njim saj ljudje niso ničesar opazili. Manja me je nekaj trenutkov začudeno gledala nato pa me objela. Ni me motilo, da je bila popolnoma premočena.
“Hej, to je bilo epsko!”
Je vzkliknil ljubek mlad fant s črnimi skodranimi lasmi, ki so mu prekrivali obraz. Njegove oči so bile toplo rjave, ustnice polne in njegov nos je bil posut s pegicami.
“S-s-si videl to?”
Sem presenečeno vprašala.
“Itak, saj sem...”
“To je Ian... Moj bratranec...”
Je rekla Manja in zavila z očmi.
“Te ni Sea zadržala... Pustila je, da obiščeš kopno?!”
Je nejeverno nadaljevala. Ian se je nagajivo nasmehnil.
“No ni mi ravno dovolila... Ampak to je druga zgodba... Vav, te tvoje moči...”
Je rekel in me pogledal.
“Kaj?!Ne ne ne ne... Jaz nimam moči...”
Sem rekla. Ian je obupano odkimal kot bi vedel, da se lažem. Ampak saj se nisem... Upam...
“Kako ti je pa ime?”
Je po trenutku tišine vprašal.
“Lena.”
Sem odvrnila in rahlo zardela. Res je bil ljubek... Ampak to me ni smelo zdaj zmesti. Ne zdaj. Imela sem pomembnejše težave...
Odgovori:
Moj odgovor:
Bolana
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_