V vasi je vladal mir. Slišati je bilo le valove morja, ki so se pomirajoče penili in vesele čričke. Sonce me je prijetno grelo v obraz a vseeno me je zmrazilo, ko sem pomislila na Hansa, ki me še vedno neusmiljeno išče in moškega v vodnem plašču s katerim sem se 'po naključju' srečala. Z Ianom in Manjo smo se odpravili na krajši sprehod po vasici, ker smo imeli že dovolj ribiške zabave. Nenadoma smo se ustavili pred majhno, kamnito hiško z prelepim vrtom in pogledom na morje.
"Lena, edino osebo, ki jo poznam in je zanesljiva je Sara. Zapomni si njeno ime. Grozno občutljiva je..."
Mi je rekla Manja in odprla vrtna vrata. Nisem se upirala. Ian je stopil naprej in veselo potrkal. Vrata je odprla stara, zgrbljena starka z srebrnimi lasmi.
"Lahko za trenutek obiščemo Saro?"
Je prijazno in potrpežljivo rekel. Starka nas je nekaj časa samo opazovala nato pa se je obrnila na petah in izginila v hišo. Ian je skomignil in se še sam odpravil v hišo. Z Manjo sva mu sledili. Starke ni bilo več na spregled. Hiša je bila bogato opremljena vendar v starem slogu. V notranjosti hiše je dišalo po cimetu. Ian je potrkal na vrata z napisom 'babi nimaš vstopa!'. Zahahljala sem se. Napis je bil ogromen zato sem domnevala, da je njena babica skoraj slepa. Vrata je odprlo dekle staro kakšnih 17 let. Lase je imela postrižene na paž. (Torej do brade.) Bili so rdečkasto rjavi in popolnoma ravni. Oči je imela velike in zelene. Ob pogledu na Iana in Manjo se je zelo razveselila.
"O, kaj pa vidva tukaj!"
Je vzkliknila in vsakega posebej močno objela. Videti je bilo, da me sploh ni opazila.
"Pripeljala sva ti vajenko..."
Je sramežljivo rekla in Ian je divje prikimal. Kaj? Kakšno vajenko neki?! Zgroženo sem pogledala od enega do drugega. Sari je zažarel obraz, ko me je pogledala.
"Zelene oči ima... In videti je prijazna... Točno tako sem potrebovala... Hvala!"
Govorila je kot bi mislila, da je ne slišim.
"Živjo, jaz sem Sara... Pa ti? Kdo si?"
Stegnila je roko kot bi se želela rokovati.
"Jaz sem Lena."
Sem zamrmrala. Sara je prikimala in se obrnila k Manji.
"Daj nama kakšnih dvajset minut..."
Je rekla in pomežiknila. Manja je prikimala in se z Ianom odmajala iz hiše.
"K k kaj?"
Sem zajecljala. Sara se je delala, da md ni slišala. Prijela me je za roko in me odpeljala v svojo sobo. Bila je velika in zračna. Stene so bile prepleskane na divjo zeleno in povsod so bili polepljeni posterji njene najljubše skupine Lions. Ni se mi sanjalo kdo so. Njihovo ime sem razbrala in posterjev. Sara se je vsedla na posteljo in me nekaj časa samo opazovala nato pa tiho rekla.
"Definitivno si Naravna."
"Nevem kaj to pomeni?"
Sem tiho rekla.
"Eh, boš videla. Tudi jaz na začetku nisem."
Je prhnila in zamahnila z roko. Prikimala sem. Sara je vstala in iz okenske police vzela rastlino posejano v glinenem lončku. Pobožala je rastlino, ki se je živhano zasmejala. Med njenimi prsti in rastlino se je pletla žareča zelena nit. Izbuljila sem oči. Rastlina, ki se smeji?! Sliši se naravnost smešno a v tistem trenutku mi ni bilo.
"Poskusi še ti..."
Mi je šepnila Sara in mi podala rastlino v roke. Pobožala sem jo in rastlina se je še bolj živahno zasmejala. Med mojimi prsti in rastlino zdaj ni bilo samo žareče zelene niti vendar prava vrv. Tokrat je izbuljila oči Sara.
"Lena, tvoje moči so grozno premočne!"
Vrv med nama in rastlino je še rastla doker ni ovila glinenega lončka, ki je veselo počil in rastlina je padla na tla. Ubila sem jo. Ubila sem rastlino.