Tišina, ki naju je obdajala me je razburila. Ian se je zaskrbljeno oziral po okolici. Nenadoma je nekaj počilo. Videla sem lahko le belo svetlobo. Da ne bi oslepela sem zatisnila oči in čakala, da bo konec. Nekdo me je grobo porinil v... Morje. V trenutku se se že znašla globoko pod površjem. Nisem si upala odpreti oči. V ušesih mi je še vedno neprijetno piskalo zaradi nenadnega poka. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Sem pomislila. Skrbelo me je za Iana a noge me niso več ubogale. Počasi, čisto počasi sem se spuščala dokler nisem z stopali treščila ob gladino morja. Niti sanjalo se mi ni kako bom prišla na površje nahajala sem se 15 metrov pod površjem in zraka mi je zelo hitro zmanjkovalo.


*****

Ležala sem na nečem toplim in mehkim. Nisem hotela vstati a sem morala. Počasi sem odprla oči. Bila sem premočena do kosti in niti sanjalo se mi ni kje sem. Pred mano se je razprostirala mogočna modrina. Morje. Kar zmrazilo me je, ko sem pomislila, da bi lahko zardi tele na videz prelepe in zaupanja vredne modrine umrla. Pravzaparv... Kako sem preživela? Prepričana sem bila, da je to moj konec. Stala sem na zlato rumenem pesku. Torej to je bil moje prenočišče... Prijetno ampak ne prav čisto... Bila sem sestradana vendar nikjer ni bilo sledu človeka. Nahajala sem se v popolnoma divjem zalivu, ki niti pod razno ni bil blizu taboru.
"Ian!"
Sem obupano zakričala. Nič. V odgovor mi je ena od ptic veselo zapela. Jezno sem udarila ob tla, da se je pesek razpršil v vse smeri. Samo misel, da bi bila kdaj sama me je spravila v grozo a to se je ravno zdaj dogajalo.

Po parih urah smiljenju sami sebi sem se odločila, da nekaj ukrenem zato sem se podala v smer gozda, ki je rasel nekaj metrov stran od peščene plaže. Na enem od grmičkov sem našla nekaj malin in jih požrešno pojedla. Ko sem prišla v notranjost gozda in me je od morja že ločevala razdalja kakšnih dveh kilometrov sem se ustavila in na enem debel dreves opazila... Majhno čisto majhno tablico na kateri je z srebrnimi črkami pisalo:

Portal Vanilijine akademije 1 kilometer