Ko sem sedela v prvi vrsti pod odrom na katerem je stal Patrik sem čutila ogromno razburjenja.
"Si uredu?"
Me je vprašala Manja. Zdrznila sem se in si iz čela z rokavom obrisala kapljice poti. V obraz sem bila grozno bleda. Zakaj se mi to dogaja? Ker ji nisem odgovorila me je Manja potrepljala po ramenih in mi nekaj zašepetala a nisem je poslušala. V moji glavi se je ponavljal nenavaden prizor morskega repa v morju.
"Uredu sem, ne skrbi zame..."
Sem tiho rekla Manji. Ona pa je samo zaskrbljeno prikimala.
"Torej...tukaj smo, da vam preberem legendo o tele (s prstom je pokazal na odprto okno skozi katerega se je videlo morje in par hišic) Modri Plaži. Prepričan sem, da vam bo všeč." Je začel Patrik in po rokah prekladal svoj papirček z zapiski. Imel je črne lase in sivo-zelene oči.
Nervozno sem se nagnila bližje, da slučajno ne bi preslišala kakšne pomembne besedice...
Patrik je zajel sapo pogledal svoj listek z zapiski in začel. S prijateljema sem se razburjeno spogledala.
LEGENDA O MODRI PLAŽI
5.7.1956 se je mald, neizkušen ribič Anton odpravil lovit ribe za večerjo s svojo družino. Na svoji majhni ladjici je čakal točno do sončnega vzhoda in, ko je ujel dovolj rib za večerjo se je odločil odpraviti nazaj na kopno. Morje je postalo nenavadno mirno. In trenutek pred odpravo je zagledal morski rep. Želen dobrega zasluška se je odpravil nazaj proti odprtem morju. Vendar nikoli več ga niso videli. Njegova mama je 1 mesec po njegovem izginotju našla na plaži steklenico in notri sporočilo. Steklenico je naplavilo morje. Na sporočilu je pisalo, da je Anton daleč stran od obale in, da ga ne bodo več nikoli videli. V spomin Antona vsako leto 10.7 priredijo ob obali zabavo za ribiče in njihove družine. Tam se pogostijo z najrazličnejšimi ribami in dobrotami.
____________________________
Patrik je zložil papirček z zapiski in ga pospravil v žep njegovih hlač.
"Včeraj smo bili 5.7, je tako?"
Sem skoraj neslišno vprašala Manjo. Ona, ki je bila prav tako šokirana kot jaz je počasi prikimala. Maks, ki je bil enakoh misli kot midve se je prijel za glavo in naju vprašujoče pogledal. Skomignila sem.
"Bi šli v sobo?"
Sem po trenutkih tišinr vprašala prijatelja. Prikimala sta mi v odgovor. Drugi otroci so se prav tako že odpravljali v sobe in Ana jih je živčno preganjala naj pohitijo.
"Grozno bleda si, Lena...Bolje, da te Ana ne vidi."
Mi je rekel Maks. Obrnila sem se tako, da sem Ani kazala hrbet in se hitro odpravila v sobo. Nisem hotela še dodatnih težav.
****
Sedela sem na postelji ob meni sta se pogovarjala Maks in Manja a nisem ju poslušala. Moj pogled je bil usmerjen nekam v daljavo. Čez okno sem opazovala zatemnjeno morje, ki je rahlo valovalo in naplavljajo majhne kamenčke na plažo.
"Kaj bomo storili?"
Sem počasi vprašala in pogledala prijatelja, ki sta me šele zdaj opazila. Vprašujoče sta me pogledala a nisem ponovila vprašanja. V glavi sem iskala rešitev.
" Zabava 10.7 za ribiče..."
Sem zamrmrala a Maks in Manja me nista slišala. Tja bom šla, da poiščem odgovor. Sem si mislila in utrujeno zaprla oči.