Hej, tukaj je že drugi del! Upam, da vam je bil prvi del všeč. Zdaj bom raje pisala po odstavkih, tako kot mi je priporočala hearts4_L (še enkrat ti hvala). Uživajte v branju! :wink:

2. poglavje: UGOTOVITEV

PREJŠNIČ: Končno smo prišli. Z Nino sva si oddahnili, ampak... Ne za dolgo. To pa ni izgledalo kot šolski tabor... Izgledalo je kot nek zapor!

Začelo me je močno skrbeti. Še fantje so se ustrašili. "Em... Kaj je pa zdaj to?!" so začudeno strmeli. Učiteljica se je zasmejala in rekla: "Kaj pa mislite? Naš tabor, kaj pa drugega!" Pogoltnila sem slino. Srce mi je začelo močno utripati. Nina je pa brezizrazno gledala naokoli. Fantje so prvi stopili iz avta. Potem pa še jaz in Nina. Bilo je temno in oblačno, predvsem pa oblačno. Vrane so se oglašale in letele okoli tabora. Čudni zvoki dreves so prihajali iz bljižnega gozda. Bilo je kot v kakšni grozljivki. Nekatere punce iz drugih kombijev so že jokale, fantje pa so jih mirili.

Učiteljica je veselo začela: "Tako otroci, pa smo prišli do našega ljubega tabora! Spet se dajte po pare in za mano!" Z Nino sva bili prvi za učiteljico, ki je veselo mrmrala in žvižgala.

Ko smo prišli v notranjost "tabora", je vse smrdelo po odpadkih, bilo je zanemarjeno, umazano... Nagnusno! Podgane so tekale mimo! Spet je bilo slišati jok punc. Meni se je uspelo zadržati, drugače bi se tudi zjokala. Kar naenkrat sem zečela močno pogrešati starše in mojega psa Luisa. Nina je bila enaka kot prej. Brezizrezna. "Nina, je vse v redu s tabo? Zelena postajaš..." sem ji rekla. "Misliš, da sem v redu ob tem, OB TEM! Razmišljaj!" je jezno rekla. Videti je bilo, da jo je strah, kajti tresla se je. Prišli smo v sivo, bledo stavbo. Notri je bila zanemarjena recepcija. Nikogar ni bilo tam.

Nekdo od učencev se je od zadaj zadrl: "PA KAJ SE VI ZAFRKAVATE?! KJE SPLOH SMO??! TAKOJ NAS ODPELJITE NAZAJ! TAKOJ!!! Čisto je znorel. Šele po kakih treh minuteh je odnehal, ko je prišel (najvrjetneje) receptor. Bil je zdolgočasen in bled. Na roki pa je imel krvavo brazgotino, ki je kazala nek znak... Takoj, ko je videl, da gledam njegovo brazgotino, jo je prekril z drugo roko in me grdo pogledal.

Malo sem se prestrašila... Pa kaj malo, zelo sem se prestrašila! Tukaj nič ni bilo normalno. Nekaj je smrdelo... Ja, odpadki že tako ali tako, ampak nekaj mi je bilo spet sumljivo glede učiteljice. Le katera učiteljica bi nas želela odpeljati v tak zanemarjen in strašljiv tabor!? Čeprav me je bilo strah, sem se odločila, da bom to raziskala. Neka možnost je, da učiteljica ni navaden človek, druga možnost je pa taka, da je vse samo velik hec. Bolj verjamem v prvo možnost, iskreno. Ko se je učiteljica obrnila nazaj proti nam sem kar omedlela.

Se nadaljuje... :smiling_imp::skull: