Korak za korakom. Počasi se vzpenjam po prelazu čez strmo pobočje visokih gora. Skoraj sem že tam. Tam, kjer so prostrane travnate planote in gozdnate doline. Le še ta vrh, pa bom tam.

Zadnjih par dni je med skalnatimi vrhovi gosta megla, zato moram biti še posebej previdna kam stopam. En napačen korak bi pomenil gotovo smrt. Že dva dni blodim čez najvišje vrhe Zelenega gorovja, hrane je tu zelo malo. Še dobro, da sem si naredila zalogo. Ustavim se na majhni skalni polici. Iz nahrbtnika izbrskam na pol prazno plastenko, naredim par velikih požirkov. Ko potešim žejo, ponovno začutim energijo. Veter lahno pihlja in mi mrši lase. Na srečo vsaj z vodo tu ni problemov; Zeleno gorovje je znano po ogromno izvirov čiste, ledeno mrzle a pitne vode. Zdi se mi da v daljavi zaslišim nekaj podobnega cepelinu. Čudno, si mislim. Ozrem se naokoli - zaman. Vse okoli mene je še zmeraj gosta megla, tako gosta, da ne vidim več kot 10 metrov naprej. Poslušam… zdaj ne slišim ničesar več. Verjetno je bil le prisluh. Plastenko pospravim v nahrbtnik in se odpravim naprej.


Naslednji dan že stopam po mehki travi na eni izmed planot. Že nekaj časa se oziram za kakorkolišno stavbo, ki bi pričala o tem, da tu živijo ljudje. Megla se je tu zgoraj že polegla, a še zmeraj ne vidim ničesar. Vzpenjam se po pobočju, ter občudujem pokrajino okoli mene. Vsepovsod je mehka trava, ter bele skale, okoli planote pa se razprostirajo vrhovi Zelenega gorovja. Sonce počasi zahaja in na nebu riše čudovite rdeče-roza barve. Prizor je čudovit, hkrati pa me začenja skrbeti. Pričakovala sem, da bom do zdaj srečala kakega pripadnika ljudstva, ki živi tu, ali naletela na kakšne naselbine. Ampak nič. Zavzdihnem. Očitno bo treba poiskati kraj za čez noč kar na prostem. Povzpnem se na najvišji hribček na planoti. Ko pridem do vrha, se ozrem okoli. Naravnost se mi odpre pogled na gozd, nekaj sto metrov nižje na pobočju. S pogledom grem po gozdnem robu - pogled se mi nenadoma ustavi na majhni hišici podobni zgradbi, približno 20 metrov stran od gozda. Pogled mi zdrsne še malo bolj desno - še ena hišici podobna reč. Čutim kako se mi čez obraz razleze širok nasmešek. Takoj se odpravim navzdol proti gozdu. Hoja po travi je kljub dolgemu dnevu lahkotna, kmalu dirjam čez široko travnato pobočje proti hišicama.

Vsa zadihana se ustavim pred vrati prve, malo večje hiške. Potrkam. Ko po dobri minuti ni odgovora potrkam še enkrat. Spet nič. Čudno. Odločim se vstopiti. Vrata niso zaklenjena, ter se z glasnim škripanjem odprejo. V hiški ni nikogar, kljub temu pa izgleda, kot da so tu pred kratkim živeli ljudje. Notranjost je skromna; v kotu je majhna kuhinja s plinskim štedilnikom, ob oknu je miza, stoli, na nasprotni strani je poleg omare postavljen majhen kamin. Povzpnem se po krhkih lesenih stopnicah, ki vodijo na podstrešje. Tam so 4 postelje in majhen predalnik. Odločim se pogledati če je kaj hrane - ne da kradem, a sem že zelo lačna. V omari najdem zmerno zalogo živil. Vzamem kos kruha in kos sira, ter se usedem za mizo. Čudno, da nikogar ni. Vem, da si ne bi smela kar tako postreči z hrano, a se ne morem upreti lakoti. Ko pojem, se odločim iti pogledat do druge, manjše kočice.
Tokrat se ne obotavljam. Potrkam in vstopim. Nikjer nikogar. Notranjost te hiške je manjša, ter prav tako skromno urejena. Z blazinico prsta potegnem vzdolž predalnika ob levem zidu. Niti kančka prahu. Tu so pred kratkim bili ljudje. Ravno, ko stopim čez vhodna vrata nazaj ven, iz gozda zaslišim ženski krik. Krik bolečine. Roka mi samodejno zaide k nožu za pasom. Zadnji sončni žarki zdaj izginejo, sonce zaide za enim izmed vrhov Zelenega gorovja. Začne vzhajati luna.

Tiho stopam skozi gosto drevje. Odločila sem se iti pogledat čigav je bil tisti krik. Poskušam stopati kar se da tiho in neopazno, vendar listje še zmeraj rahlo šumi pod mojimi koraki. V gozdu naletim na še eno kočo. Tokrat se ne trudim vstopati, samo pogledam skozi okno - prazno. Skozi sence dreves se odpravim naprej. Nož močno stiskam v roki, medtem ko na pokrajino leže črnina noči, ki jo osvetljuje le soj mesečine. Vedno bolj me zanima kaj in kdo je povzročil krik. In določila sem se izvedeti. Ne zavedam se še, da je to napaka, ki mi bo spremenila življenje.

Po nekaj minutah hoje, prispem do jase, obsijane z mesečino. Listje dreves oseva srebrno lunino svetlobo in se rahlo ziblje v vetru. Nekaj mi pravi, da ni vse v redu. Stopim na jaso, kjer zagledam na tleh ležečo postavo, s hrbtom obrnjeno proti meni. Počasi se približam. Ženska ima temne lase, ter svetlo polt. Negibno leži na mehki travi, predvidevam da spi. Vedno bližje sem. Počasi obidem spečo postavo. Takoj ko zagledam njen sprednji del, se ustavim, v glavi se mi rahlo zavrti. Na ženskinem prsnem košu skozi belo bluzo kaplja rdeč madež krvi. Sveže, rdeče krvi.

V zraku čutim nevarnost. Naredim korak nazaj, a se nenadoma zaustavim. Na vratu čutim nekaj hladnega in kovinskega. Pištola. Hladna cev pištole, pritisnjena ob moj vrat mi po telesu požene leden občutek strahu. Srce mi glasno razbija, kri šumi v ušesih. Stojim kot ohromljena, pogled imam usmerjen na mrtvo žensko na tleh.
Za mano zaslišim raskav moški glas z naglasom, ki požene srh po mojih žilah.
>> Spusti nož, takoj. Razen, če hočeš končat kot ona.<<
Brez ugovarjanja spustim nož, da pade na tla. Moški ga brcne stran. Iz gozda zaslišim korake. Upam da je kdo prišel na pomoč.
>> Je ta zadnja? <<
Glas moškega, ki je prikorakal iz gozda zveni manj raskav, a še vedno grob.
>> Zdi se mi da ja. <<
Moški za mano grobo zvleče nahrbtnik iz mojih ramen, ter ga vrže tistemu, ki je prišel iz gozda.
>> Poglej če je notri kaj pametnega, potem gremo.<<
>> Ne, samo nekaj hrane, lok, puščice… in par srebrnikov.<<
>> Dobro. Gremo do cepelina potem.<<
Čutim, kako mi moški z raskavim glasom grobo veže roke za hrbtom. Torej včeraj le nisem imela prisluhov, res je bil cepelin. Če bi ga videla, bi bila veliko bolj pozorna.
>> Brez upiranja, če hočeš živet.<<
Zarenči moški, ki mi je zdaj že zvezal roke. Brez besed pokimam. S pogledom ošinem drugega moškega. Na usnjeni bundi je znak, ki vame vliva sovraštvo. Rdeč grb, na katerem je črna podoba kače. Pred očmi se mi živo prikaže podoba Northtowna v plamenih, napadalčeva zastava, obešena na drogu sredi trga, s taistim znakom. To ni znak ljudstva, ki živi tu. To je znak skupine ljudi, ki je ne poznam, a zagotovo niso od tu. Znak ljudi, ki so uničili vse, kar sem poznala. Uničili so moj dom.





-----


Novi del finally arrived! :grin:
No, upam, da ste uživali u branju.
(spoiler: v naslednjem delu se bo zvedlo več o tej punci - ime starost, itd.)

To je to za danes,
Lp Tauriell <3