Minilo je približno dva tedna, se mi zdi, odkar je Northtown preminil v plamenih. Kljub temu, da je bil skorajda večji od vasi, in verjetno sploh ni označen na zemljevidu, je bil še vedno moj edini dom.

Korakam po snegu. Ne vem niti kateri dan je danes, občutek za čas sem že zdavnaj izgubila. Pred mano se dviguje mogočno Zeleno gorovje. Ime je najverjetneje dobilo po zelenih planotah, ki se skrivajo za visokimi skalnatimi vrhovi. Čeprav so visoko, je tam precej topleje, kot je tu kjer sem zdaj jaz, kdo bi vedel zakaj. Spomnim se, da mi je enkrat nekdo pripovedoval o planotah in nedotaknjenih gozdnatih dolinah, ki se skrivajo za zidom visokih vrhov, katere jih je videti na kilometre daleč.

Medtem ko sem zatopljena v mislih, nadaljujem svojo pot. Z dnevi sem postala odpornejša na mraz, ki me ne moti več, kot me je prvih nekaj dni. Okoli mene je vse tiho - razen mojih korakov se zdi, kot da daleč naokoli ni nobenega živega bitja.
Tudi hrane mi počasi zmankuje, zaloga iz nahrbtnika se z vsakim dnevom manjša. To pomeni, da si moram hrano poiskati v naravi. Na prvi pogled so planjave, po katerih tavam že nekaj časa puste, ampak skrivajo več, kot bi človek pričakoval. Ko sem bila še majhna, mi je oči pokazal, kako najti hrano v takem okolju. Pokazal mi je nekaj rastlin in gomoljev, ki rastejo pod snegom, ter kako jih najti. Že dobrih 5 dni jem skoraj samo to, parkrat mi je uspelo ustreliti kunca, enkrat pa sem zadela celo večjo ptico. Sabo imam na srečo tudi kresilo; kljub snegu znam najti primeren prostor in zakuriti ogenj. Tudi tega me je naučil oči.

Spomin na očetovo smrt se mi je boleče vtisnil v spomin tako jasno, kot če bi mi ga vžgali v kožo. Rowan White, moj oče, je velikokrat odhajal z prijatelji na lov, zato tisti dan to ni bilo nič novega. Nikoli nisem pomislila da se ne bi vrnil - bil je izkušen lovec, eden boljših v Northtownu. Ko so mi sporočili da so našli njegovo truplo, najprej nisem hotela verjeti. Ko sem videla njegovo truplo, njegov obraz, miren kot zmeraj, se me je okoli srca oklenil tesnoben občutek, ki ga nisem občutila še nikoli prej. *i*Občutek praznine, žalosti, osamljenosti. Občutek groze.*i* Zdaj ga občutim vsakič, ko pomislim nanj, ko se mi pred očmi prikaže podoba njegovega mrtvega obraza. Truplo ni bilo poškodovano; umrl je zaradi podhladitve, poleg njega pa še dva moža, ki sta bila z njim na lovu. Trupla so našli zelo daleč od mesta, kar je čudno. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo, da se niso mogli vrniti pred nočjo.
Od takrat naprej sama skrbim zase. Mama je umrla ko sem bila še zelo majhna, tako majhna, da se je sploh ne spomnim. Oče jo je imel zelo rad, velikokrat mi je pripovedoval o njej. Baje sem ji podobna; imam dolge črne lasje, globoke lešnikovo rjave oči, ki se svetijo na soncu, topla svetlo rjavkasta polt, ter suha postava. Suha ampak trdoživa.

Ustavim se in globoko vdihnem mrzel zrak. Precej sem že utrujena, sonce pa že zahaja. Še zadnji sončni žarko v dnevu osvetlijo s snegom odete pokrajine. Obrnem se proti zahajajočemu soncu, prizor pred mano je naravnost čudovit. Nasmehnem se, ko sončni žarki osvetlijo moj obraz, čudovita sončna svetloba se zrcali v mojih očeh. Rdeče-oranžno nebo izgleda kot iz pravljice; tako lepega prizora nisem videla že nekaj časa. Kljub temu da bi najraje samo stala in gledala sonce, kako zahaja, moram najti prenočišče, dokler je še svetlo. Nekaj sto metrov naprej vidim ogromno smreko, ki bi morala zadostovati. Ne oklevam, takoj se odpravim proti njej.

Kmalu prispem do smreke, katere deblo je gromozansko - ocenim da ima premer slabe 4 metre. Tukaj na severu pač rastejo večja drevesa. Na nekaj metrov visoki veji najdem primeren kraj za počitek. Veja je debela, ampak bom vseeno morala paziti, da ne padem. Čez nekaj minut že udobno ležim na veji, nož pa imam pri roki, za vsak primer. Sonce je zašlo že pred dobrimi 15 minutami. Ko ležim na veji, se poskušam se sprostiti. Moram se naspati, da bom jutri imela dovolj energije. Moja pot napreduje zelo počasi, a sem vedno bližje in bližje, z vsakim dnem je pogled na mogočne vrhove Zelenega gorovja bolj jasen. Čez dobra dva dni bi mogla že priti do vznožja. Kako priti do skrivnostnega ljudstva, ki živi tam nekje, še ne vem, a se bom že znašla.*i*Tako kot vedno*i*, pomislim. Zdaj diham bolj umirjeno. Čutim, kako se mi prsni koš dviga in spušča pod debelimi zimskimi oblačili, ki me grejejo. Moje veke postajajo težke, zaprem oči. V nosnicah čutim pomirjujoč vonj drevesne smole, nekje v daljavi slišim kako tulijo volkovi. Z mislimi na naslednji dan padem v globok spanec.


-------

Evo novi del
Upam da vam je uredu. (:
Verjetn rabi kake popravke
Pa ne razkrije se še kej velik - zgodba gre pocas ane
Ampak sej bo mogoc se kak del, ta je kr hitr prsu ane?

Vasa Tauriell <3