16. POGLAVJE
Antonia je zopet zavzdihnila. Inšpektor je nežele začel z občutljivo temo. "Bila je drugačna, zelo drugačna. In tudi njen slog slikanja je bil drugačen. Torej da, ljudje so se jo izogibali in jo opravljali na sto in en način."
"Ji je bilo mar za to?"
"Ne. Niti za trenutek si ni blatila glave z mnenjem drugih." Antonia je stopila proti sliki in jo pogledala. "Ko je narisala to sliko, je zares šla v Las Vegas. Z mano. Čudovito je bilo. Končno sva imeli čas samo za naju. Zadnji večer mi je povedala: "Antonia, veš kaj, ljudje naj si kar naprej izmišljujejo nove stvari, a vedi, da niso vredni nič." Nič."
"Zakaj vam je to rekla?" je z večjim zanimanjem vprašal inšpektor.
"V primerjavo z njo zelo slabo sprejemam mnenja drugih. Ne glede na osebe." Antonia je stopila nekoliko dlje od slike. Počasi so se ji začele nabirati solze. "Grozno šolanje sem imela. Moji sošolci so se nenehno norčevali iz mene. Govorili so, da sem duh Marije Antonete in da sem vstala iz giljotine. Celo dali so mi vzdevek - dekle iz giljotine!"
"Zakaj Marija Antoneta?" Kakšno povezavo ima Antonia z zadnjo francosko kraljico, se je spraševal inšpektor.
"Antoneta se je rodila v Avstriji. In njeno rojstno ime je bilo Maria Antonia. Ko je prišla v Versailles, je postala Antoneta, francoska verzija imena." Trenutek tišine. "Morda se zdi kot le otročja šala z vzdevkom in tem. A ko to slišiš vsak dan ..." Premagale so jo solze. Naslonila se je na inšpektorjeve ramo. A po nekaj trenutkih se je umaknila in si obrisala solze. "Oprostite, zaneslo me je. Sploh ni pomembno to z mojim otroštvom. Samo najdite Harryjevega morilca."