29. POGLAVJE
Inšpektor stopi k celici, kjer je Antonia v priporu. Ko mu policist nadzornik odklene vrata, zagleda Antonio, ki trmasto sedi na klopi. Njeni svetli lasje zgledajo še krajši, ko ji padajo na obraz. S svojimi modrimi očmi, ki se počasi spreminjajo v rdeče, ga vse bolj grdo gleda.
Policist zapre vrata in inšpektorju se zdi, da je ostal sam s pošastjo iz grozljivke. A prva stvar, ki mu pride na pamet, je njena razkuštrana pričeska. "Antonia, kaj se je zgodilo z vašimi ... lasmi? In niso krajši?"
"Počutim se kot Antoneta, ko so jo zaprli preden je bila obglavljena," reče Antonia z globokim in zelo strašljivim glasom. "In o laseh. Ste vedeli, da so ji postrigli lase preden je bila obglavljena? Nobeden se tega *i*še*i* ni domislil na meni, kajne? Torej sem ta del opravila sama."
Inšpektor je bil vedno bolj začuden in tudi prestrašen. Kdaj bo policist odklenil vrata?
Antonia vstane in stopi nekoliko bližje inšpektorju, da je od njega oddaljena le še centimeter. Ob pogledu na njene rdeče oči je inšpektorja skorajda da zmrazilo. "Vi boste Robespierre, Sebastian. Vprašanje je le, ali boste ugotovili, da je bilo vse, kar sem vam povedala, čista resnica. Čista resnica, Sebastian. Čista resnica ..."
Inšpektor se zbudi, a srce mu še kar bije kot noro.
"Sebastian?" nekoliko presenečeno vpraša Anastasia.
"Jaz bom Robespierre, Antonia pa Antoneta," je vse, kar je lahko inšpektor izrekel.
"Kaj?" je bila še bolj začudena Anastasia.
"Mi je res govorila resnico na zaslišanju?" spremeni temo inšpektor.
"Običajno tebi vedno vsi lažejo, kajne? Ampak potem vedno najdeš resnico."