Zmedeno se ji je nasmehnil in rahlo zategnjeno odvrnil: »Mislim, da si bom zapomnil.«
Toda gospa Marjeta ga ni več gledala. Njene oči so zastrmele nekam mimo njega, kot da je videla nekaj, kar se ni hotelo pokazati njemu. Šele čez nekaj trenutkov je popustila oprijem in mu tiho voščila lep dan.

Na poti iz trgovine je začutil nekaj neprijetnega — ne kot da ga kdo opazuje, temveč kot da ga nekaj spremlja, a ne s pogledom, temveč z občutkom, kot megla, ki se ti zaleze v kosti. Pospešil je korak in se skušal prepričati, da je vse to posledica dolgotrajnega stresa in pomanjkanja spanja.

Ko se je vrnil v hišo, je našel vrata na stežaj odprta. Bil je prepričan, da jih je zaklenil. Počasi je vstopil in pogledal okoli. Vse je bilo tam, kjer je pustil — z izjemo ogledala v hodniku. To je zdaj ležalo na tleh, razbito. Razbite črepinje so tvorile čuden vzorec, skoraj kot oko, ki ga je nekaj v notranjosti želelo odpreti.

Na notranji strani vhodnih vrat je nekdo s prstom, umazanim od pepela ali saj, napisal:

»Zunaj je bližje, kot misliš.«

Te noči ni spal. Ogenj v kaminu je puščal plapolajočo svetlobo po stenah, kot bi se nekaj premikalo v senci. Čakal je. Čakal na zvonec. In ta je prišel — točno ob 3:13.

Tokrat je bil glasnejši. Ne več oddaljen, ampak kot da prihaja izpod zemlje, iz globine, kjer nekaj spi in hkrati bedi.

»Anže... odpriiii... prišla je... lakota...«

Glas ni bil več človeški. Bil je prasketajoč, votel, kot les, ki poči v ognju. Okno v kuhinji je začelo pokati. Nekdo je nežno drgnil po steklu, kot da s prstom riše kroge.

Za trenutek je skoraj popustil. Skoraj pogledal. Toda spomnil se je: "Ne glej skozi okno. Ne odgovarjaj na šepete."

Zatisnil je oči in si pokril ušesa. Toda tudi v popolni temi, tudi v tišini, jo je slišal v glavi.

»Tudi ti boš les. Tudi ti boš prazne oči. Bodi miren. Podlesje čaka.«

Zjutraj je našel zemljo na tleh dnevne sobe. Kot bi nekdo s sabo prinesel blato iz gozda. In sredi kuhinjske mize — leseno lutko. Imela je njegov obraz. Njegove oči. In okoli vratu kos bele tančice.

Čez dan je Anže skušal zapustiti kraj. Usedel se je v avto in se zapeljal po poti, po kateri je prišel. A po desetih minutah vožnje se je znašel nazaj pri hiši.

Po treh poskusih je izstopil. Vpil je v gozd, metal kamenje, besnel. Nihče ga ni slišal. Ptiči so molčali. Tudi veter je utihnil.

Vrnil se je v vas. Hotel je poiskati tistega možakarja s slamnatim klobukom, a na trgu ni bilo nikogar. Tudi trgovina je bila zaprta. Vsa okna so bila zakrita, vrata zabita z deskami. Kot da se je vsa vas skrila pred nečim.

Takoj, ko je stopil na trg, se je oglasil kratek, prasketajoč pok. Ozrl se je in na zvoniku zagledal nekaj, kar ni bilo človek.

Senca. Dolga, nejasna. V zvoniku je visela kot pozabljen krpasti prt, a ko je zapihal veter, je razkrila svojo obliko — kosti ovite v korenine, oči, ki so bile le prazne vdolbine, usta pa tako široka, kot bi se razpirala v krik.

Anže je pobegnil.

Ko se je vrnil v hišo, je ugotovil, da lutka ni več tam.

V njeni postelji pa je nekaj ležalo.

Pod odejo. In dihalo.

Kmalu bo tudi 3. del