Anže ni iskal ničesar. Želel je le pobegniti. Iz Ljubljane, iz službe, iz razpadajočega razmerja in samega sebe. Njegov plan je bil preprost: za nekaj tednov se umakne v naravo, izklopi telefon in si zrahlja misli.

Ko je naletel na oglas za najem samostojne hiške na podeželju — sredi kraja imenovanega Podlesje, se mu je zdelo kot popolno naključje. Ceneje od Airbnba, oddaljeno, brez sosedov, obkroženo z gozdom. Niti lokacije ni bilo na Googlu. Moral je uporabiti staro karto, ki jo je našel v antikvariatu.

Vožnja do Podlesja je bila dolga in tiha. Že po dveh urah iz Ljubljane se je pokrajina začela spreminjati. Hribi so postajali temnejši, gozdovi gostejši, ceste ožje. Na koncu je vozil po blatni makadamski poti, ob kateri ni bilo ne hiš, ne ljudi. Samo narava — in tišina.

Ob mraku je končno zagledal leseno tablo ob cesti:
"DOBRODOŠLI V PODLESJU"
Z belimi črkami, ki so bile že skoraj popolnoma sprane.

Hiša, ki jo je najel, je bila videti starinska, a čista. Kamnita s slamnato streho, obkrožena z borovci. Ključe mu je pustil lastnik v poštni nabiralnik. Nikogar ni bilo nikjer. Tudi signala ne.

Ko je vstopil, je najprej začutil hlad. Hiša je bila tiha kot grob. Nekaj v njej je bilo... zadržano. Kot da čaka.

V kuhinji je našel star zapis:
"Če slišiš zvon, ne glej skozi okno. In ne odgovarjaj na šepete."

Nasmehnil se je. Očitno so si domačini znali privoščiti kakšno potegavščino. Vzdušje je bilo čudno, a preprosto si je rekel, da si domišlja. Utrujenost in nova okolica.

Tisto noč je zaspal ob tihem ognju v kaminu.

Ob 3:13 zjutraj se je zbudil.

Zvonil je zvonec.

Sredi gozda.

In nekdo je tiho šepetal njegovo ime izza okna.
Zjutraj je bilo vse mirno. Morda je sanjal. Morda so bila to zgolj posledice njegovega izgorelosti. Nič takega. Še vedno je bil skeptik — racionalist. Ampak, ko se je sprehodil do vasi, se je nekaj začelo lomiti v njem.

Podlesje je bilo majhno. Le nekaj hiš, razpršenih okoli trga, kjer je stal star lesen zvonik. V središču je stal možakar s slamnatim klobukom. Njegove oči so bile blede, skoraj mlečne.

»Si ti... tisti iz Ljubljane?« je rekel, ne da bi Anže karkoli povedal.

»Ja. Anže. Sem najel hiško — tista z borovci. Ob robu.«

Možakar ni odgovoril. Samo pokimal je in rekel:
»Če boš slišal zvon, ostani noter. In zapri oči. Vsakič. Razumeš?«

»Je to spet tista stara zgodba? Šale za turiste?«

»Ne. Mi tukaj nismo turisti. Mi tukaj... živimo z njo.«

Anže ni vedel, ali se naj smeje ali ustraši.

Tisti dan je opazil še nekaj — ni bilo otrok. Nobenega glasu, nobenega teka, nobenih igrač. Vsi, ki jih je srečal, so bili stari. Njihove oči so bile prazne, obrazne poteze ostre, kot izrezane iz lesa.

V trgovini mu je stara prodajalka — gospa Marjeta — podala mleko, a ga pri tem ni spustila iz rok.

»Če ti bo katera stvar izginila ponoči, ne išči. Vrne se... drugačna.«

Se nadaljuje:blush:upam da sste v branju uživali