V trenutku, ko je Anže pogledal skozi okno, se je svet okoli njega ustavil. Čas se je raztegnil v gosto, ledeno tišino, kot bi bila stvarnost odrezana od sveta. Gozd zunaj ni bil več gozd. Drevesa so bila ukrivljena, zvita kot hrbtenice, z vejami, ki so segale v nebo kot prsti, pripravljeni zgrabiti.
Sredi te popačene pokrajine je stala Ona.
Njena podoba ni bila čista. Bila je zamazana, kot slaba slika na starem televizorju – tresoča, megličasta. A nekaj je bilo jasno: imela je belo obleko, popolnoma čisto, nedotaknjeno sredi umazanije in trohnobe. Njena glava je bila pokrita s tankim tančico, obraz ni bil viden.
Toda to, kar je Anže zares videl, ni bilo v njenem telesu. Bilo je v očeh, ki so sijale skozi tančico, kot dva vlažna ugreznjena studenca, globoka, brez dna, in v njih – groza, stara kot svet sam. Ne bes, ne jeza. Ne žalost. Lakota.
In Anže jo je razumel.
V trenutku, brez besed, brez logike, mu je Ona vcepila vedenje v um. Utripajoče slike. Pokol otrok pred stoletjem. Zvon, ki je bil zasnovan kot opozorilo, ne kot cerkveni simbol. Zvonik, ki je bil zapor, ne molilnica. In vaščani – ne žrtve, temveč varuhi. Vsaka generacija je morala sprejeti eno dušo, ki je ostala z Njo.
Anže... je bil ta dar.
»Ti si bil sam,« je zaslišal v mislih. Njen glas je bil topel in strupen kot med, ki se pretaka po rjavem steklu.
»Nikogar nimaš. Nihče ne bo opazil. Nihče ne bo pogrešal. Pusti mi telo, da se spočijem v njem. In zate bom poskrbela. Ne boš več sam. Nikoli več.«
Zemlja se je razprla okoli hiše, kot da jo nekaj poskuša požreti. Korenine so lezle skozi razpoke v zidovih, okoli oken, pod pragom. Po sobi se je širil vonj po mokri zemlji in razkroju. Ogledala so se rosila, kot bi dihala.
Vsi predmeti v hiši so se začeli počasi premikati. Nezaznavno. Stoli so šepetali drug drugemu. Stara ura na polici je začela tiktakati nazaj. Lutka z Anžetovim obrazom se je prikazala na polici, sedela tam mirno, in se nežno zibal naprej in nazaj.
Anže je poskušal zakričati, toda iz grla mu ni prišel glas. Kot da ga je nekaj v njem držalo. Tesnoba ni več izvirala iz strahu, ampak iz nenadnega, prepričljivega občutka, da bi bilo najlažje samo popustiti. Dovoliti, da Ona vstopi. Dovoliti, da korenine prerastejo telo.
A nekaj v njem se je uprlo. Spomnil se je nečesa iz dnevnika, ki ga je prebral na podstrešju: »Tisti, ki ji pogledajo v oči, jo sprejmejo. A tisti, ki jo razumejo – lahko še bežijo.«
Anže se je z vso silo odmaknil od okna. Vrgel se je na tla in začel kričati – zdaj na ves glas, divje, nerazločno, kot žival, ujeta v past. Zvok je razbil tišino. Zunaj je nekaj zavreščalo. Ne človeško. Visok, zrezan krik, kot bi les pretrgali z golimi rokami.
Ko je zbral pogum, je znova pogledal proti oknu.
Ona je izginila.
Hiša se je počasi umirila. Korenine so se potegnile nazaj, stene so prenehale škripati. Lutka je spet bila negibna. Zvon... ni več zvonil.
Anže je vedel, da nima več veliko časa. Prelomil je ogledalo v kopalnici in si vzel en daljši kos. Če bo potrebno, bo končal sam, preden jo spusti noter.
Tisto noč ni spal. Samo čakal je.
Zunaj ni bilo več vasi. Ko je pogledal skozi okno zjutraj, je videl, da je vse izginilo. Hiše, pot, trgovina, zvonik. Samo gozd. Povsod gozd. In on – v njegovi sredi.
In na hrbtni strani dnevnika, ki ga je držal v naročju, se je pojavilo novo besedilo. Ni ga napisal sam. Tam je pisalo:
»Naslednji zvon bo zadnji. Če ga slišiš... ne glej proč.«
Evoala
Sredi te popačene pokrajine je stala Ona.
Njena podoba ni bila čista. Bila je zamazana, kot slaba slika na starem televizorju – tresoča, megličasta. A nekaj je bilo jasno: imela je belo obleko, popolnoma čisto, nedotaknjeno sredi umazanije in trohnobe. Njena glava je bila pokrita s tankim tančico, obraz ni bil viden.
Toda to, kar je Anže zares videl, ni bilo v njenem telesu. Bilo je v očeh, ki so sijale skozi tančico, kot dva vlažna ugreznjena studenca, globoka, brez dna, in v njih – groza, stara kot svet sam. Ne bes, ne jeza. Ne žalost. Lakota.
In Anže jo je razumel.
V trenutku, brez besed, brez logike, mu je Ona vcepila vedenje v um. Utripajoče slike. Pokol otrok pred stoletjem. Zvon, ki je bil zasnovan kot opozorilo, ne kot cerkveni simbol. Zvonik, ki je bil zapor, ne molilnica. In vaščani – ne žrtve, temveč varuhi. Vsaka generacija je morala sprejeti eno dušo, ki je ostala z Njo.
Anže... je bil ta dar.
»Ti si bil sam,« je zaslišal v mislih. Njen glas je bil topel in strupen kot med, ki se pretaka po rjavem steklu.
»Nikogar nimaš. Nihče ne bo opazil. Nihče ne bo pogrešal. Pusti mi telo, da se spočijem v njem. In zate bom poskrbela. Ne boš več sam. Nikoli več.«
Zemlja se je razprla okoli hiše, kot da jo nekaj poskuša požreti. Korenine so lezle skozi razpoke v zidovih, okoli oken, pod pragom. Po sobi se je širil vonj po mokri zemlji in razkroju. Ogledala so se rosila, kot bi dihala.
Vsi predmeti v hiši so se začeli počasi premikati. Nezaznavno. Stoli so šepetali drug drugemu. Stara ura na polici je začela tiktakati nazaj. Lutka z Anžetovim obrazom se je prikazala na polici, sedela tam mirno, in se nežno zibal naprej in nazaj.
Anže je poskušal zakričati, toda iz grla mu ni prišel glas. Kot da ga je nekaj v njem držalo. Tesnoba ni več izvirala iz strahu, ampak iz nenadnega, prepričljivega občutka, da bi bilo najlažje samo popustiti. Dovoliti, da Ona vstopi. Dovoliti, da korenine prerastejo telo.
A nekaj v njem se je uprlo. Spomnil se je nečesa iz dnevnika, ki ga je prebral na podstrešju: »Tisti, ki ji pogledajo v oči, jo sprejmejo. A tisti, ki jo razumejo – lahko še bežijo.«
Anže se je z vso silo odmaknil od okna. Vrgel se je na tla in začel kričati – zdaj na ves glas, divje, nerazločno, kot žival, ujeta v past. Zvok je razbil tišino. Zunaj je nekaj zavreščalo. Ne človeško. Visok, zrezan krik, kot bi les pretrgali z golimi rokami.
Ko je zbral pogum, je znova pogledal proti oknu.
Ona je izginila.
Hiša se je počasi umirila. Korenine so se potegnile nazaj, stene so prenehale škripati. Lutka je spet bila negibna. Zvon... ni več zvonil.
Anže je vedel, da nima več veliko časa. Prelomil je ogledalo v kopalnici in si vzel en daljši kos. Če bo potrebno, bo končal sam, preden jo spusti noter.
Tisto noč ni spal. Samo čakal je.
Zunaj ni bilo več vasi. Ko je pogledal skozi okno zjutraj, je videl, da je vse izginilo. Hiše, pot, trgovina, zvonik. Samo gozd. Povsod gozd. In on – v njegovi sredi.
In na hrbtni strani dnevnika, ki ga je držal v naročju, se je pojavilo novo besedilo. Ni ga napisal sam. Tam je pisalo:
»Naslednji zvon bo zadnji. Če ga slišiš... ne glej proč.«
Evoala
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
neeeeee moj termin!!!:tired_face::tired_face::tired_face::tired_face::sob::sob::sob::sob::cry::cry:
0
We are not going to Italy 🇮🇹
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.






Pisalnica