*b*Ava Graves, 4. december 2023, Crawford*b*


Spet sem sanjala skozi njene oči.

Sedela je na pisarniškem stolu, noge je imela na mizi in si pilila nohte na rokah. Z nožem seveda – sploh nisem prepričana, da si lahko z nožem piliš nohte, saj je ploščati del večinoma povsem gladek, a pustimo to. Pomemben del je: Imela je nož.

Nisem bila povsem prepričana, zakaj, a gledanje skozi oči demonke me je nekako pomirilo in v njej sem se počutila domače, kot bi bila povezava med nama več kot le to, da jez vidim skozi njene oči. Morda sem čutila njena čustva. In danes je bila izredno, izredno, izredno zadovoljna sama s seboj.

Zastrmela se je skozi okno in videla sem, da je noč. Skozi njena ušesa sem slišala dež in grmenje. Dekle je dvignilo roko in pogledalo na uro. Bilo je pol enih zjutraj. Začutila sem demonkino nestrpnost, ko je vstala in se napotila k vratom svoje pisarne. Stalno je nervozno z nohti tapkala po svojem stegnu. Odprla jih je in zakorakala na hodnik. Bil je prelep. Tla so bila iz črnega kamna, stene krvavo rdeče, strop pa bel. Hodnik je na vsakem metru na obeh straneh imel eno visoko okno, ki je gledalo na tlakovano dvorišče pred stavbo. Vse skupaj je dajalo videz novodobne vampirske graščine – in prepričana sem bila, da to tudi je. V kotu hodnika pri stropu sem uzrla kamero. Očitno je bilo vse skušaj dobro zavarovano.

Demonka je hodila po hodniku, dokler ni prispela do visokih črnih vrat. Odprla jih je in z vso svojo avtoriteto vstopila. V dvorani je zavladala tišina in zdelo se je, da je demonka oddajala neko avro, ki je bila kombinacija strašljivosti, moči, morilskosti in pameti. Celotna sobe je kar oddajala strahospoštovanje. In strah, ki ga je demonka lahko vohala.
»Telefon!« je revsknila na enega od zaposlenih vampirjev. Čutila sem, kako ji gre vse okrog nje na živce. Vampir ji je prinesel telefon in vanj je vtipkala številko. Nekako sem si jo zapomnila – 098 378 137 – in telefon je začel brneti. Demonka je nestrpno čakala.
»Ughh, zakaj so vsi tako počasni. Dve dekleti jim pa že ne smeta povzročati težav,« je jezno zastokala. Končno se je nekdo oglasil in slišala sem, kar je slišala demonka.
»Ju že imate?« je zdolgočaseno vprašala.
»Da, gospa,« se je oglasil glas na drugi strani telefona. Zdaj sem vedela njeno ime. Abigail… dekle na sliki. O, bog, to je slabo.
»Dobro.« Demonka je pomignila enemu od vampirjev v dvorani. »Kmalu bomo tam, zbudi ju čez deset minut.« Potem je prekinila. Do nje se je prerinil svetlolasi vampir.
»Pridi, Ian,« je zamrmrala Abigail. »Delo imava.« Grobo ga je zgrabila za ramo in ga odvlekla za sabo. Obrnila se je in odvihrala iz dvorane, zadovoljna.

Nista šla z avtom. Šla sta peš. Poleg njiju je hodilo visoko zlatolaso dekle. Njeni lasje so bili srednje dolgi, bila je vitka in vampirsko lepa, njene oči pa so bile toplo rjave, kar je bilo neobičajno za vampirko. Abigail je spregovorila.
»Če lahko ubiješ nekoga, postaneš ena od nas,« je rekla. Dekletu je bilo vidno nelagodno.
»Ne pijem od ljudi,« je zamrmrala. Abigail se je ustavila in Ianov pogled je postal prestrašen in svarilen. Poskušal je posvariti dekle, naj ne oporeka Abigail. Ta je zlatolaso dekle zgrabila za rame ob nenadnem navalu jeze.
»Ne oporekaš mi, Anne. Razumeš? Vampirka nisi postala zato, da boš mehkužna, temveč zato, da boš ubijala. In danes ti bom jaz določila tarčo.« Abigail je je dekletu nasmehnila in jo izpustila. Anne je očitno komaj dihala. Togo je pokimala. Z Ianom sta se spogledala in Abigail je to opazila. Potem je Anne zgrabila za roko.
»Veš, koga boš ubila? Ob naši pomembni ujetnici je še eno dekle. Lahka naloga, saj bo zvezana. Ne bo ti je treba ujeti. Vidiš? Že zdaj te mehkužim. Veliko privilegijev imaš zaradi svojega očeta.«
Anne je pogoltnila in spet prikimala.

Bilo je temno, za povrh pa je bila še nevihta. *i*Res popolna noč, da bi šli medve z Liv raziskovat. Prevrtela sem nazaj. Čakaj. Liv in jaz. Raziskovati. Kako potem spim? Saj res, nekdo me je ugrabil. Nekdo naju je ugrabil!*i* Prevzela me je panika.
_____________________

Nenadoma je celotne sanje prekril moten oblak nekega vonja, ki ga nisem prepoznala. Nenadoma me je zajela tema, potem pa sem bila spet v svojem telesu. Bila sem v slabem položaju za spanje. Bila sem privezana na stol, z rokami za naslonjalom stola. Glava mi je visela naprej, ker sem spala, in v vratu me je že bolelo. Nič bolje se ni godilo mojemu hrbtu in ramam.

Ugotovila sem, da mi nekdo pred nos drži robček z neko snovjo, ki me je očitno zbudila. Potem se je vonj oddaljil. Odprla sem oči in to takoj obžalovala. V oči me je zarezala svetloba, na katero moje čutnice niso bile pripravljene, in zaradi bolečine sem morala zapreti oči. Počasi in mežikajoče sem jih odprla. Naravnost pred mano je bila stena z razpadajočim ometom. Razgledala sem se po sobi. Stene so bile bele in zanemarjene, na moji levi so bila velika siva dvokrilna vrata iz kovine. Bilo je čudno, da je bila soba prazna.

Poskušala sem se premakniti s stolom, a se ni premaknil. Pomislila sem, da je bil privezan na drog ali kaj podobnega, a je bila, ko sem pogledala nazaj, za mano privezana na stol nezavestna Liv. Poskušala sem se obrniti in si skoraj zlomila vrat.
»Liv,« sem siknila rahlo glasneje od šepeta. Ni me slišala. »Liv.« Stresla sem se s stolom, a je njen ostal pri miru. »Liv,« sem rekla glasneje. »Liv, prosim zbudi se.«
»Huh,« sem zaslišala šibek glas za sabo. »Kaj?« njen glas je bil hripav in odkašljala se je.
»Vse dobro?« sem jo vprašala in se poskušala obrniti nazaj.
»Uhuh. Razen šestih strašljivih modelov okrog mene sem super, hvala,« je rekla sarkastično.
»Šest strašljivih…?« Pogledala sem naokrog. In res je okoli naju stalo šest bledih, videti komajda polnoletnih, tipov. Vampirji. Kako jih nisem videla prej? sem se vprašala.
»Kje sploh sva?« sem vprašala.
»Ne vem. Morda skladišče, tovarna?« je pomislila Liv. Vampirski modeli niso odgovorili. Videti so bili prav tako živčni kot so bili zastrašujoči. Nenadoma sem zaslišala oddaljene korake, ki pa so postajali vse glasnejši. In potem so vrata skoraj skočila s tečajev, ko so se sunkovito odprla.

Med vrati je stala ona. Ko me je zagledala, se je v njenih rdečih očeh nekaj spremenilo. Razširila je roke, kot da me hoče objeti, in se zlobno nasmehnila dvorani.
»Pozdravljena, sestrica,« je rekla Abigail Graves. »Kako se ti zdi družinsko srečanje?«