btw ta teden ne vem ce bo kak nov del, ker me ni doma.
lp

*b*Ava Graves, 4. december 2023, Crawford*b*


»Resno, kako se ti zdi?« Spustila je roke in kot zakorakala skozi sobo. »Meni se zdi, da sem izbrala popolno mesto.« Razgledala se je po sobi. »Zanič mesto za zanič družino.« Njen nasmeh se je za trenutek spremenil v masko gnusa, potem pa spet nazaj v nasmeh. Nisem odgovorila.

Na žalost mi je bila podobna. Njeni lasje so bili enaki kot moji, a črni. Njene oči so bile nekaj odtenkov bolj živo rdeče od mojih. Njena oblika obraza je bila podobna mojemu, le, da je v nasprotju z menoj nosila eyeliner in temno rdečo šminko, zato je bila videti rahlo drugačna. Njena koža je bila vampirsko bela, prav tako njeni zobje. Bila je hladna kot led, trdna kot kovina in zlobna. Bila je vitka in lepa, zato me je bolj spominjala na zlobno boginjo smrti ali kaj podobnega. Zdelo se je, da je bila okrog nje avra, saj so vampirji postali zategnjeni, ko je vstopila. Tudi mene je zajel srh. Nosila je rdečo majico brez rokavov, čeznjo usnjeno jakno, spodaj kratko črno krilo, črne najlonke in pete. Morda je bila pa res boginja. Boginja *i*premraženost-ne-obstaja-zame*i*.

Da, bila je moja sestra. Videla sem to.

»Veš, razmišljala sem, da bi tokaj naredila zbirko vaših trofej. Ko vas vse pobijem, seveda.« Razgledovala se je po stenah. »Ti greš na srednjo steno, da si bosta najina starša« – besedo je besno izpljunila – »lahko videla, kaj se je zgodilo njuni drugi ubogi hčerkici.« Naredila je jokav izraz na obrazu, ko je rekla »ubogi«.
Zmedla sem se. »Starša?« Nejeverno sem jo pogledala. »Moj oče je *i*mrtev*i*.« Jezno sem strmela vanjo.
Pomilovalno me je pogledala. »Oh, sestrica, mar res verjameš to?« Zmajala je z glavo in se grenko zasmejala. »Še je živ. In našla ga bom. Tako kot sem tebe.« Maščevalnost, ki je kipela iz njenega glasu, me je presenetila. Hotela sem se oglasiti, a me je prehitela Liv.

»Ava, ali ti poznaš to žensko? Ker, če jo, ji prosim reči, da ji nič nočeva, in naju naj spusti.« Njen glas je bil presenetljivo miren. »Pokadit moram cigareto.«
Hotela sem ji oporekati, da ne bi smela kaditi, a sem raje ostala tiho. Na žalost je s tem, ko je spregovorila, Liv Abigailino pozornost prenesla nase. Abigail jo je z zanimanjem pogledala, kot nora znanstvenica, ki se že veseli, da bo na ljudeh počela poskuse. Nagnila je glavo kot triletni otrok.
»Saj res. Tvoja… prijateljica.« Očitno je imela težave z izgovarjanjem te besede, saj se je zasmejala sama sebi. »Prijateljica,« je prhnila. Nazaj se je osredotočila v Liv. »Hmm… Anne,« je nenadoma rekla zelo glasno, da sta se dekle in Ian za njo zdrznila. Dekle z zlatimi kodri je stopilo.
»Da?« je togo vprašala.
»No, Anne, ne bodi tako zategnjena.« Abigail jo je močno zgrabila za ramo in jo z nasmeškom odpeljala mimo mene. Sledila sem jima s pogledom. »Tole bo tvoja prva žrtev,« ji je rekla Abigail. Annine oči so se razširile.
»Jaz ne…« je oporekala, a jo je Abigail ustavila z gibom roke. Anne je sklonila glavo. »Da, gospa,« je iztisnila skozi zobe.
»Vidiš? Se že učiš,« je rekla Abigail, ko je hodila nazaj. Anne je ostala ob Liv in strmela v Abigail. V njenih očeh se je svetila jeza, a ni oporekala. »Pa ugrizni, ko ti rečem, nič prej.«

Obrnila sem se nazaj k Abigail. »Če me teko močno želiš ubiti, zakaj me potem še nisi?«
Zasmejala se je. »Ti mamica in očka nista nič povedala? *i*Uboga Avica*i*.« Pomilovalno me je pogledala. »Ti nista povedala za tole?« Razkrila je svoje podočnike. Potem se je zresnila. »Zagotovo ne. Če ne, bi ju še ti zapustila. Tega pa gotovo te bi hotela. No, naj ti jaz povem,« je rekla na glas, da je njen glas odmeval po dvorani. »Imela sem šest let. Bilo je… šestnajst let nazaj? Ja, ti si se ravnokar rodila. Videla sem te, veš.« Pogledala me je, ko se je sprehajala po sobi z rokami v žepih. »Videla sem te zdaj. Tvoje oči, ki so spreminjale barvo.« Ustavila se je in se zamislila. »No, nisem te ravno videla, ampak sem te narisala. Potem sem te videla.« Nadaljevala je s sprehajanjem.

»Moja mamica in očka sta me videla kot grožnjo. *i*Videla*i* sem njun obraz, ko sem jima pokazala sliko tebe zdaj, z lasmi do brade in zarezami po obrazu.« Njen glas je bil grenak. »Bala sta se, ker sem imela nekaj, česar nista poznala, nista mogla nadzorovati.« Naredila je premor. »Zato sta me enkrat odpeljala na pokopališče ob mraku. Zraven je bila še neka njuna prijateljica Kate. Dala sta me sencam. Raztrgala sta mojo dušo na kose in sence so me nazaj sestavile. V to pošast. Demonko. Pustila sta me, nista me rešila.« Ostala je tiho. »Ne veš, kako je, ko te nekdo, ki mu tako zaupaš, izda na tak način.« Njene rdeče oči so zažarele od jeze. »No, zato.« Dvorana se je spet zdrznila ob njenem glasu. »Zato, sestrica, te bom ubila. In ne verjameš, kako blizu sem že temu, da bi našla tvojega očeta. *i*Tako*i* blizu.«

Nagnila se je bliže k meni, zato sem odmaknila obraz. »Prepričana sem, da tega nista storila nalašč,« sem oporekala, čeprav sem vedela resnico. Za mamo nisem vedela, a moj oče… sploh nisem več vedela, kod je bil. »Zagotovo sta imela razlog,« sem zanikala, bolj sama sebi kot njej. Nenadoma je .
»UGhh!« Razdraženo se je stresla, stisnila pesti, izraz na njenem obrazu je bil v tisti sekundi grimasa čistega sovraštva, potem pa se je Abigail obvladala. »Ne veš, kaj sem občutila! Izdaja! Bolečina! Tema!« Njen glas se je lomil. Iz njenih oči je prodrlo nekaj solz. Zamežikala je in izginile so. Dvignila se je in me z gnusom pogledala.
»Naivna in neumna,« se je hladno posmehnila s hripavim glasom. Nasmehnila se je, še vedno tresoča, in zmajala z glavo. »Ko svet zaključi z mano in s tabo, ne boš več taka, verjemi. Jaz sem to hitro ugotovila.« Potem je utihnila. »Zdaj pa zaključiva z našo ničvredno družino in se pogovoriva o čem, kar mi bo pomagalo doseči cilj.« Prijazno se je nasmehnila, a v nasmehu ni bilo nobene prijaznosti, nobene topline.
»Hočeš se maščevati,« se nisem zmenila za njen ukaz. Nenadoma se je zdelo, da se je ohladila za sto stopinj in zaledenela.
»Maščevanje…,« je rekla in pogledala svojo dlan. Potem je dvignila pogled in njene oči so zarezale naravnost v moje. Zdrznila sem se. »Zveni tako nesramno. Jaz temu raje pravim vračanje usluge.« Zlobno se je nasmehnila.
»Vračanje usluge?« sem izpljunila. Zmajal sem z glavo. »To, da me cele dneve mučiš, ko ti nisem ničesar storila, ni vračanje usluge. Se spomniš? Kašljanje krvi? Halucinacije?« Besno sem strmela vanjo. Dovolj sem imela te prasice, ki se je imela za mojo sestro.
Zmedeno je strmela vame. »Kašljanje krvi?« Zasmejala se je. »Zakaj bi ti kašljala krvi, če ti jo lahko le spijem. Zakaj bi te psihično mučila, če ti lahko vsak dan naredim novo zarezo na obrazu?« Nasmehnila se je.
»Nisi bila ti?«
Abigail je skomignila. »Če bi bila, bi ti z veseljem to povedala.« Nagnila se je naprej. »Veš, všeč mi je, ko se me ljudje bojijo.«
»Mislim, da sem to ugotovila, ja,« sem ji zabrusila. Ostro me je pogledala.
»Zdaj pa…« Pogledala je moj vrat in mislila sem, da me bo ugriznila. »Kje ga imaš?«
Presenečeno sem jo pogledala. »Koga?«
Abigail je nestrpno tapkala s peto. »Saj veš, koga,« je zarenčala.
»Kaj pa če ne vem?« Zajela me je nenadna želja po tem, da bi bila nadležna. Abigail je besno strmela vame.
»Oniks,« je rekla.
»Oniks?« Moji možgani so sestavljali skupaj sliko. Zakaj bi hotela en oniks?
»Veš, kateri oniks. Imaš ga in ne pripada tebi.«
»Kot da pa pripada tebi,« sem siknila. Abigail je spet zaledenela.
»Anne!« je ukazala. Nenadoma sem zaslišala Livin krik in se obrnila. Vampirkini zobje so bili zariti v kožo moje prijateljice in naredila je požirek. Dvignila je pogled in se zazrla v moje oči. V njih je bilo jasno sporočilo: Oprosti.
»Nehaj!« sem zakričala na Abigail in ta je pomignila Anne, naj neha. Vampirka se je s težavo odmaknila.
»Liv?!« Obrnila sem se nazaj. Liv ni odgovorila. »Liv?!«
»Ne bo ti odgovorila,« je rekla Abigail. »Vampirska slina vsebuje drogo, ki žrtve dovolj omami, da se ne premaknejo, ne zakričijo, in, če preživijo, je hočejo več.« Nasmehnila se je. »Ni to pametno?«
»No, Ava. Povej. Če ne boš, bo Anne še enkrat ugriznila tvojo prijateljico.« Abigail se mi je nasmehnila.
Molčala sem.
»Povej!« je zakričala, njen glas se je tresel od jeze. Njen obraz je bil tako blizu, da sta se najina nosova skoraj dotikala.
»Nimam ga,« sem rekla.
»Tukaj že ne.« Abigail je pogledala Anne.
»Nimam ga!« sem zakričala.
»Torej ga imaš doma,« je predvidevala Abigail.
»Ne boš ga našla,« sem siknila.
»Seveda ne,« je sarkastično rekla Abigail.
»Resno ga nimam!« sem zakričala. Nenadoma me je zgrabila za ramena in me stresla, njeni nohti so se mi zarili v kožo. »Povej! Ali pa tvoja prijateljica umre!« Glas se ji je spet tresel od besa.
Strmela sem v njene žareče oči in že sem odprla usta, da bi odgovorila. Tedaj pa je razneslo vrata.

---
left u on another cliffhanger haha