Popoldne sem preiskala spletni zbornik naše šole upajoč, da bom izvedela kaj več o temu Blaku. Namigoval je, da je dlje hodil na šolo kot jaz, zato sem preiskala 2., 3. in 4. letnik. In našla nič. Nobenega Blaka. Odločila sem se, da bom preiskala še fotografije. A ko sem si skušala v spomin priklicali njegov obraz, se nisem mogla spomniti. Njegova podoba je bila zamegljena, kot bi njegov obraz imel preveč podrobnosti za moj spomin. Zaprla sem računalnik. Odvlekla sem se do okna in buljila v razgled, ki sem ga gledala že celo življenje. Nikoli ni postal dolgočasen.

»Vse v redu?« Skozi vrata je pokukal moj očim.
»Ja, ja.« Hitro sem pokimala.
»Dobro. Hotel sem povedati, da imam jaz danes dodatne ure angleščine,« je kislo rekel. »Leon in Max bosta prespala pri prijatelju. Zato boš sama doma. Glej film ali kaj takega. Mama pa pride šele okrog enajstih zvečer.« Šele zdaj sem opazila, da je bil že oblečen v jakno.
»Super. Pojedla vam bom ves čips.« Vrgla sem se nazaj na posteljo in očimova glava je izginila. Segla sem po telefonu na svoji nočni omarici. Našla sem tri sporočila svoje najboljše prijateljice Madeline. Trenutno sva živeli tako daleč, da sva si lahko le dopisovali ali pa se dobivali na video klicih. Kliknila sem na njeno ime in odprl se je najin pogovor.

M: Ava.
M: Ava!
M: AVAAA!!!!

Ta sporočila so bila po minuto narazen, a sem vedela, da Madeline ni bila potrpežljiv tip človeka.

A: Kaj?
M: So se nočne more nehale?
A: Ne.
A: Danes se mi je zgodilo nekaj čudnega.
M: Povej mi.
M: Vse.

Nekaj minut sem potrebovala, da sem ji razložila.

M: In tistega fanta nisi našla v zborniku?
A: Ne.

Madeline je še nekaj časa razpravljala o vampirjih in podobnih stvareh, ugibala je, kaj je Blake počel v naši šoli.

A: Madeline. Prosim, ni bil vampir.
M: Ne veš tega.
M: Zdaj bom morala iti. Nastop imam.
A: Prav.

Poslovili sva se. Ugasnila sem ekran in vstala. Stekla sem po stopnicah. Oblekla sem jakno in obula čevlje. Potem sem odklenila vrata in si na glavo nataknila kapuco, saj je deževalo. Odpravila sem se iz naše ulice.

Spomnila sem se, kako me je oče včasih ko sem bila majhna peljal na take sprehode. Večinoma jeseni in kadar je deževalo, saj sem imela rada tako vreme.
»Drugačna si od drugih,« mi je pravil. »Boljša. Lepša. Močnejša.« Pozimi me je peljal v gozd in me naučil, katere stopinje pripadajo kateri živali. Jeseni sva nabirala storže in jih metala čez potok.

Znašla sem se na osamljeni makadamski cesti. Dež je počasi pojenjal. Tedaj pa sem zaslišala dva glasova.
»….samo kri ali tudi truplo?«
Beseda kri je pritegnila mojo pozornost. Sledila sem smeri zvoka in na makadamskem parkirišču zagledala bel kombi. Zraven sta stala dva moška v črnem in s kapucama na glavi. Ob njunih nogah je ležalo raztrgano truplo srne. Počepnila sem za grm in se z roko prijela enega od dreves.
»Celo truplo. Morda je tale še žejen.« Eden od moških je pomignil proti odprtem prtljažniku kombija.
»In daj mu še par pomirjeval za vsak slučaj. Nočeva, da naredi cel cirkus,« je še dodal. Drugi je prikimal. Odpravil se je v prtljažnik. Tisti, ki je ostal zunaj je dvignil plastiko na kateri je ležalo truplo srne. Stegnila sem roko, da bi izvlekla telefon, a je bil moj žep prazen. Preverila sem še drugega in zgrabila me je panika. Moški je truplo zavil in ga odvrgel v prtljažnik. Za pasom se mu je zasvetila pištola. Prestavila sem nogo in pod njo je počila vejica. Nenadoma mi je usta pokrila roka in še preden se je moški obrnil, me je nekdo povlekel za drevo.

Hotela sem zakričati.
»Pst.« Ta glas sem poznala. Roko sem odmaknila s svojega obraza in pogledala nazaj. In tam je čepel Blake.
»Kaj počneš tukaj?« sem šepetaje siknila.
»Enako bi lahko vprašal tebe,« je odvrnil.
»In kaj si počel na naši šoli? Nikjer te nisem našla.«
»Nisem ravno tip človeka, ki bi ga zlahka našel.« Opazoval je, kako je eden od moških sedel za volan in kombi je odpeljal.
»Kaj je bilo to?« sem vprašala. Zajela me je rahla tresavica. Upala sem, da ne bo opazil. Ampak seveda je.
»Ne tiče se te. Podi domov,« je rekel in me postavil na noge. »Greva.«