Deževalo je. Kri v zraku je bila to noč gostejša. Naznanjala je smrt in pokol, ki sta se pripetila to noč. Demoni so ob času mlaja najraje ubijali. Večina za seboj ni pustila niti sledi, za njimi se je vil le vonj po smrti, ki jim je stalno sledila. Bilo je pretemno, da bi kdo opazil, da so kapljice v dežju rahlo obarvane s krvjo.

Po mokri cesti v osamljenem delu mesta je vozil avto. Njegov voznik je bil zlatolas fant.
»Kam?« je vprašal svojo sopotnico, mlado demonko v elegantnih črnih oblačilih. Oba, fant in dekle, sta imela kožo belo kot mleko v prahu.
»Levo,« je ukazala. Fant je obrnil volan in prispela sta na osamljeno ulico.
»In zdaj?« je vprašal fant.
»Greva ven in ubijava. Vem, da vi, neuporabni vampirčki, morate lovit za kri, zato pričakujem da koga tudi ubiješ, Ian.« Demonka je izstopila iz avta. Ian ji je obotavljivo sledil.
»Kako jih boš našla?« je vprašal. Zdela se je užaljena.
»Moji prijatelji vedo.« Posmehnila se mu je. »Vi, vampirji, ste tako primitivna bitja. Kri pijete, ker jo morate. Mi jo za zabavo.« Stopila je do stene in si z vratu snela ogrlico s stekleničko, polno krvi.
»Na najino srečo sem shranila nekaj krvi.« Kapnila jo je na svoje prste in na steno narisala vzorce. Odmaknila se je, saj je v tistem trenutku kri izginila. Iz senc so se začele zlivati podobe in pristale so pred demonko. Ian je naredil korak nazaj.
»Kaj hočeš od nas, senc, Deidemiina hči?« so zasikale vse sence hkrati.
»Iščem šesterico lovcev na vampirje. Veste, katere mislim.«
Sence so ubogljivo sklonile glavo. »Lahko vaju ponesemo k njim,« so zasikale.
»Dajte.« Demonka je stegnila roko, dokler se ni dotaknila ene od njih. Obrnila sem je proti Ianu in ga grobo zgrabila za ramo. Potem sta skupaj poniknila v sence.

Pojavila sta se na glavnem trgu.
»In kaj zdaj?« je vprašal vampir.
»Čakava, da sami padejo v past,« je odvrnila. Zrasli so ji kremplji. Iana je potegnila v zavetje senc. Tiho sta čakala, da so njune tarče stopile v njun zorni kot.

Tudi šesterica lovcev je bila previdna. Vseh šest je ves čas preverjalo, da so varni. Videti so bili kot gruča osemnajstletnikov. Ian in demonka sta se spogledala. Dekle mu je z očmi poslalo sporočilo: Zdaj. Pripravila se je na napad. Demonka je skočila prva. Fantje se najprej niso zdeli presenečeni. Izvlekli so nože in vseh šest se je spravilo na dekle. Niso pa pričakovali Iana, ki je napadel od zadaj. Prvega je zbil v nezavest, drugemu pa pregriznil vrat. Demonki se je vse zdelo prelahko. Dva sta v trenutku podlegla ranam, ki so jima jih zadali dekletovi kremplji.
»Zabavno.« Demonka se je zlobno zasmejala. Preostala dva sta se obrnila vsak proti enem nasprotniku.

Demonka je napadla. Fant se ji je izmaknil in jo z nožem opraskal po roki. Jezno je zarenčala.
»Oh, tole boš obžaloval.« njene oči so rdeče zažarele. Iz senc v kotu stavbe so planile lovke. Fantove oči so se od presenečenja razprle.
»Kaj si ti?«
Demonka se je zlobno nasmehnila. »To me vedno vprašajo.« Lovke so stisnile prijem okrog fantovega vratu in postal je mlahav. Lovke so spustile njegovo telo. Medtem je Ian že srkal kri enega od lovcev.

Demonka je opazila, da je bil eden od fantov še živ.
»Rekla sem ti, da pokončaj vse,« je zasikala na Iana. Živega fanta je zgrabila za vrat in ga pribila na steno.
»Ko si že ravno tukaj.« Razprla je kremplje. »Bi izvolil povedati, kje je dekle?«
Fant je odkimal. Demonkine oči so potemnele. »Povej ali pa…« Kremplje mu je postavila na vrat. »Prepričana sem, da te ne bodo pogrešali.« Namenila mu je zloben nasmeh.
»Ne-ne vemo.«
»Lažeš!« je zasikala.
»R-res ne! Prisežem!« Poskušal je zadržati njene kremplje, a je bila močnejša. Čez njegov obraz je naredila globoko prasko.
»Pri čem prisežeš? Pri svojem ničvrednem življenju?« ga je vprašala. Zgrabila je bodalo in ga z ročajem udarila, da je omedlel. Spustila ga je, da se je zvrnil po tleh.

»Zveži ga,« je ukazala Ianu. »Še veliko dela imamo.«