Razred utihne. Vidim, da vsi, brez izjeme, bulijo v Nata. Becca me pogleda z pogledom, ki nedvoumno pravi: "Ta je moj". Ravnodušno skomignem z rameni. Nikoli se nisem preveč zanimala za fante ali na splošno, vso družbo. Raje sem sedela za knjigami, brala ali se učila.
Molk v razredu preseka gospod Johnson: "No, Nate, dobrodošel na naši šoli. Začeli bomo uro, zato se prosim, usedi." Ob teh besedah me zmrazi. Preleti me močan občutek, da se bo Nate usedel k meni.
In kot vedno, me občutek ni prevaral. Nate z očmi preleti razred. Njegove oči se ustavijo na meni. Poudarjeno počasi začne stopati proti moji mizi.
V meni začne naraščati nerazumen bes. Le kdo je ta človek, da si drzne od vseh ljudi, ki tukaj sedijo sami, izbrati prav mene?! Hkrati pa mi majhen delček možganov, ki je še dovolj priseben, govori, da je vse to le naključje.
Iz misli me zdrami škrip stola tik ob meni. Sunkovito dvignem glavo. Zagledam se v Natove modre oči. "Hej." me brezskrbno pozdravi. Zavzdihnem. Očitno se bo treba sprijazniti s tem. Pomaknem se bolj na stran in pustim Nata, da se usede.
Gospod Johnson začne uro. Toda jaz mu ne sledim, kljub temu, da je kemija moj najljubši predmet. Natova bližina me spravlja ob živce in mi sploh ne pusti misliti. V nekaterih pogledih je še hujša od mojih sanj. Celo dopoldne mine v megli.
Končno zazvoni zvonec za konec zadnje šolske ure. Moja odrešitev! Stresem z glavo in vstanem. Ob tem mi zakruli želodec in me spomni, da že cel dan nisem jedla. Sklenem, da si bom šla v menzo iskat sendvič in nekaj za pit.
*

Ravno, ko stopim naprej, da bi ga vzela, začutim prisotnost nekoga. Obrnem se in zagledam Nata. Končno mi prekipi. "Usedeš se zraven mene in mi nato še slediš? Kdo za vraga sploh si? Zakaj si tukaj? In zakaj si tako lep?" Ups, to vprašanje je šlo pa že malo predaleč. Toda kljub vsemu to Nata očitno sploh ne vznemirja. Mirno mi odgovori: "Vem, da imaš veliko vprašanj, toda moraš z mano." Seže po moji roki. Trznem stran od njega.
"Vem, da je to vse zelo čudno, toda moraš z mano. Takoj."