Črno pisalo se je zatreslo v mojem prijemu. Na papir je kanila solza, slana in debela. Napisala sem še zadnjo piko, potrebno na pismu in se podpisala. Nalivnik sem položila zraven lista papirja in globoko vdihnila. Zaprla sem oči, za trenutek, in si predstavljala življenje tisočerih gimnazijskih dijakov, katerih življenja niso bila ogrožena in omejena zaradi bolezni. Pol licu mi je znova zdrsela solza. S tresočimi rokami sem pismo štirikrat prepognila in vstala s stola.
Potrkalo je na vrata moje sobe.
»Emma?« Pismo sem porinila pod vzglavnik na postelji in si na hitro obrisala oči. Z metodami pomirjanja sem skušala preprečiti nevihto solz, ki je grozila mojim licem. Globoko sem vdihnila in izdihnila.
»Ja?« Glas se mi je lomil. Metode niso delovale. Ne na meni. Ne na teh težavah.
Tišina.
Kljub tišini sem čutila, da mami stoji pred vrati. Da skuša ustaviti ihtenje in delovati pozitivno. Tudi sama je bila v slabem stanju. Morda še slabšem kot jaz. Čez pol leta bo izgubila edinega otroka. Edino hčerko. Mene.
»Jack je pred vrati. Ga spustim noter?« je tiho vprašala. Šepetala je. Slišala sem omahovanje v njenem glasu in dolge presledke med izgovorjenimi stavki. Želja po joku na mamini rami se je le še okrepila. Sedla sem na posteljo, da je vzmetnica zaškripala pod mojo težo. »Imam sploh izbiro? Spusti ga noter,« sem zamrmrala tako tiho, da sem se vprašala če me je sploh slišala.
Težji in glasnejši koraki od maminih so se približali. Za dober trenutek je vse potihnilo, nato pa sem zaslišala pogovor med dvema osebama. Jack in mami sta se pogovarjala. Najverjetneje o meni. O človeku, ki je smrno bolan in bo pri šestnajstih letih umrl.
Vrata so se odprla. Med podbojem je stal fant. Rjavi lasje so bili nepočesani in neurejeni. Trenirka, ki jo je nosil je bila črna in popackana z madeži. Najbrž je več dni ni zamenjal. Okoli pasu je imel privezano jopico, oblečeno pa je imel kratko oranžno majico. Svoje zelene oči je ustavil na mojih rjavih. Tiho sva strmela drug v drugega.
»Emma.«
»Jack.«
Približal se mi je in sedel poleg mene na posteljo. Nalašč sem pogledala stran od njega. Njegov pogled se je ustavil na mojih valovitih rjavih laseh. Stegnil je roko in mi pramen las zataknil za uho. Nihče ni izrekel ničesar.
»Kako je v šoli?« Še vedno strmeč v noge pisalne mize sem vprašala vsakdanje vprašanje. Z roko je poiskal mojo in jo stisnil: »Je sploh pomembno?« Odgovoril mi je z vprašanjem. Stisnila sem ustnice v tanko črto in se vendarle obrnila k njemu. Hvaležno, da sem ga pogledala, mi je vrnil pogled. »Pogrešal sem te,« je tiho dejal in me pobožal po roki. Nisem se umaknila.
»Enako.« Kratki odgovori so mi prešli v navado, ko so mi zdravniki povedali za bolezen. V čem je smisel govorjenja, če se tvoje življenje izteka? Misel sem prepričila z iglo. Ni čas, da bi se spraševala take bedarije. Izkoristiti moram življenje. Toliko, kolikor mi ga je še ostalo.
»Jaz-« Umolknila sem. Skušala sem mu povrniti njegov trud, da bi naju zapeljal na pogovor. A preprosto nisem imela volje do pogovarjanja.
»Povej.« Kotičke ustnic mu je pocukal nasmeh. Tisti nasmeh, ki sem ga imela rada in ki je vedno vzbudil dobro voljo. Še jaz sem se kislo nasmehnila, kolikor sem mogla iskreno.
»Načrtuješ kaj za počitnice?« sem vprašala. Hotela sem napeljati temo čimdlje od smrti in skrbi, ki so me pestile. Raje se pogovarjam o drugih stvareh.
»Ja...Z družino smo mislili iti na morje. Ne spomnim se točno kam. Najprej sem te mislil-« Umolknil je in me pogledal. Previdno, kot bi tipal bombo, ki lahko ob vsakem dotiku eksplodira.
»Mislil si me kaj?« Vrnila sem mu pogled, a ne previden. Bolj izzivalen. Izzivala sem ga, naj mi pove, kaj bom zaradi bolezni zamudila. Izzivala sem njegov pogum, njegova čustva.
»Nič nisem rekel,« se je skušal izmazati. Privzdignila sem obrv in se tiho nasmehnila: »Mislil si me povabiti zraven. Ampak ne morem iti. Zaradi bolezni.« Dokončala sem kruto misel, ki mi je plavala po možganih. Zamudila bom kopico najstniških zadev, ki bi jih lahko delala. Če bi bila zdrava. Če na mojem telesu ne bi čepela bolezen, tiha, previdna a uničujoča. In predvsem smrtonosna.

Ojj, na moj very first day tukaj, sem objavila zgodbo The last kiss...Pomojem že predvidevate o čem se bo šla :joy: No, hm...Hvala da ste prebral in ste resss zlati! :blush::blush::blush::blush: Upam, da vam je blo všeč...:smiley::smiley: (sry za smajlije, sam sm res navdušena nad samo sabo pahaha :joy:)
No ugavlnem, upam da ste užival!
Bralka zgodb