»Zakaj si tako resna? Obnašaš se, kot da boš kmalu umrla,« je napol med smehom, napol zares rekla Chloe. Sedeli sva v slaščičarni in lizali sladoled. Avtomobili so drveli mimo naju, vozniki, ki jih je vročina vznemirjala pa so sitno hupali drug drugemu brez razloga. Tistih nekaj ljudi, ki jih je hodilo mimo, so bile mlade mamice z vozički, ki so z vročih pločnikov zavijale v drevored ali park. Danes je devetindvajesti junij. Moj zadnji rojstni dan, ki ga bom preživela. Šestnajsti rojstni dan. In NIKOGAR ni doma, razen moje najboljše prijateljice in sovražnikov. Amelya- moja starejša sestra je z mami kupovala pohištvo za stanovanje. Jack, moj fant, pa je užival v toplem Havajskem morju. Vsi so uživali. Razen mene.
Kislo sem se nasmhenila Chloe in skomignila: »Nikogar ni doma, pa moj rojstni dan je...« sem potarnala in zmajala z glavo. Znova sem obliznila jagodni in čokoladni sladoled in se zazrla v mizo. Začela sem tapkati s prsti, užaljena, ker Chloe nič ne reče.
»Daj no,« vendarle se je oglasila. Dvignila sem glavo in jo postrani pogledala. Nadaljevala je.
»Emma...Saj to ni tvoj zadnji rojstni dan,« je zamrmrala in me pogledala: »Važno je, da bodo na tvoj osemnajsti rojstni dan doma, kajne?«
»Mhm,« sem zamrmrala in skomignila: »Pa že.« »Sigurno!« je vza zavzeta nadaljevala prijateljica in začela razburjeno mahati z rokami: »SPLOH pa imaš mene, ane?« je veselo rekla, ter s mahajočimi rokami skoraj podrla skodelico s sladoledom. Zahihitala sem se. Vedno me je znala spraviti v dobro voljo.
Ampak ni vedela odločilne stvari.
Ni vedela, da zadnji dan počitnic umrem. Da je samo ona, ampak res samo ona, priča mojemu zadnjemu preživetem rojstnem dnevu.
Odrinila sem trpke misli drugam in se ravno hotela zahvaliti za Chloejino spodbudo, ko mi je zapiskal telefon v žepu. Je mami? Oči? Amelya? Morda pa je...Jack?! Srce mi je poskočilo in iz žepa sem potegnila mobilnik. Chloe se je naslonila nazaj, ter me z dvignjenimi obrvmi opazovala, medtem, ko sem odpirala novo sporočilo.
»Oh.« Razočarano sem zamrmrala in ugasnila telefon. Odložila sem ga na mizo in pogledala osebo, ki je sedela nasproti mene. Ta je veselo odložila skodelico, zdaj že brez sladoleda in me veselo pogledala: »Torej? Kdo ti je pisal?« »Jay,« zamahnila sem z roko in se lotila sladoleda, da ga pojem, še preden Chloe zgrabi nepotrpežljivost.
»Ohoho, ta romantik misliš?«
»Ja,« sem mrko zavzdihnila in ugriznila v sladki kornet. Sladkoba je prevzela brbončice. Strmela sem vanjo, čakajoč, da vrže kakšno neslano – zanjo smešno – opazko. Vendarle je odprla usta, ko sem pogoltnila še zadnji košček korneta.
»Kaj je napisal?«
»Preprosto. Napisal je klasičen ”živjo”.« Skomignila sem in s prsti pobobnala po mizi. Chloe me je nekoliko ogorčeno pogledala, ugriznila ustnice in nato zašepetala: »In kaj si ti odpisala?«
»Nič,« sem kratko odvrnila na njeno vprašanje. Zaprla je oči, in se lopnila po čelu, češ kako neumna sem. Naslonila se je na stol, spustila roko na naslonjalo stola in se zazrla čez okence slaščičarne. Nato sem spet pridobila njeno pozornost.
»Odpiši mu.«
»Zakaj?!« sem nejevoljno vzkliknila in divje zmajala z glavo: »Ni šans, da mu odpišem!« »ZAKAJ NE?! Edini fant je, ki se briga zate! Ti je Jack napisal karkoli?«
»No...«
»Ne, kajne da ne?«
»Prav imaš.«
»Odpiši mu! Resno je zavzet zate. Dejansko ti je edini pisal na tvoj rojstni dan.«
»Bojim se, da bi padla v zvezo...« sem tiho zamrmrala in sklenila roke na mizi: »Ne morem.«
»Zakaj?! Še celo življenje imaš pred sabo!« je protestirala. Ugriznila sem se v zgornjo ustnico, popustila ogriz in si obliznila ustnici. Čas je, da ji povem.
»Saj to je. Nimam celega življenja pred sabo.«
»Kako to misliš?« je sumničavo vprašala in me pogledala. »Stara si komaj šestnajst! Življenjska doba je osemdeset-« Dvignila sem roko, da sem jo utišala. Zaprla je usta, ter čakala na pojasnilo.
»Zadnji dan počitnic umrem. Pri meni so odkrili bolezen, ki je ne znajo ozdraviti.«
Izbuljila je oči, presenečena in šokirana. Usta je pozabila zapreti, obnemela je. Pogledala je v strop in ni rekla nobene.
»Si- Si v redu?« sem navsezadnje vprašala in jo sočutno pogledala. Brada se mi je zatresla, v očeh so me zapekle solze.
»Nisem Emma. Oprosti. Moram premleti zadevo. Zvečer te pokličem. Mogoče.« Hitro je vstala in odvihrala čez vrata velike slaščičarne.
To je to. Prestrašila sem jo. Sama sem, v ogromni slaščičarni, na svoj šestnajsti rojstni dan.
Solze so se mi ulile po licih, kot iz škafa. Brigalo me je, če ljudlje gledajo. Jokala sem tam. Bilo je preprosto preveč zame.
Pa sem napisala drug del! Upam, da vam je bil všeč. Vsakega novega bralca, ali pa vzpodbudnega komentarja sem ZELO vesela.
Rada vas mam! Hvala, da ste prebrali zgodbo!
Aros
Kislo sem se nasmhenila Chloe in skomignila: »Nikogar ni doma, pa moj rojstni dan je...« sem potarnala in zmajala z glavo. Znova sem obliznila jagodni in čokoladni sladoled in se zazrla v mizo. Začela sem tapkati s prsti, užaljena, ker Chloe nič ne reče.
»Daj no,« vendarle se je oglasila. Dvignila sem glavo in jo postrani pogledala. Nadaljevala je.
»Emma...Saj to ni tvoj zadnji rojstni dan,« je zamrmrala in me pogledala: »Važno je, da bodo na tvoj osemnajsti rojstni dan doma, kajne?«
»Mhm,« sem zamrmrala in skomignila: »Pa že.« »Sigurno!« je vza zavzeta nadaljevala prijateljica in začela razburjeno mahati z rokami: »SPLOH pa imaš mene, ane?« je veselo rekla, ter s mahajočimi rokami skoraj podrla skodelico s sladoledom. Zahihitala sem se. Vedno me je znala spraviti v dobro voljo.
Ampak ni vedela odločilne stvari.
Ni vedela, da zadnji dan počitnic umrem. Da je samo ona, ampak res samo ona, priča mojemu zadnjemu preživetem rojstnem dnevu.
Odrinila sem trpke misli drugam in se ravno hotela zahvaliti za Chloejino spodbudo, ko mi je zapiskal telefon v žepu. Je mami? Oči? Amelya? Morda pa je...Jack?! Srce mi je poskočilo in iz žepa sem potegnila mobilnik. Chloe se je naslonila nazaj, ter me z dvignjenimi obrvmi opazovala, medtem, ko sem odpirala novo sporočilo.
»Oh.« Razočarano sem zamrmrala in ugasnila telefon. Odložila sem ga na mizo in pogledala osebo, ki je sedela nasproti mene. Ta je veselo odložila skodelico, zdaj že brez sladoleda in me veselo pogledala: »Torej? Kdo ti je pisal?« »Jay,« zamahnila sem z roko in se lotila sladoleda, da ga pojem, še preden Chloe zgrabi nepotrpežljivost.
»Ohoho, ta romantik misliš?«
»Ja,« sem mrko zavzdihnila in ugriznila v sladki kornet. Sladkoba je prevzela brbončice. Strmela sem vanjo, čakajoč, da vrže kakšno neslano – zanjo smešno – opazko. Vendarle je odprla usta, ko sem pogoltnila še zadnji košček korneta.
»Kaj je napisal?«
»Preprosto. Napisal je klasičen ”živjo”.« Skomignila sem in s prsti pobobnala po mizi. Chloe me je nekoliko ogorčeno pogledala, ugriznila ustnice in nato zašepetala: »In kaj si ti odpisala?«
»Nič,« sem kratko odvrnila na njeno vprašanje. Zaprla je oči, in se lopnila po čelu, češ kako neumna sem. Naslonila se je na stol, spustila roko na naslonjalo stola in se zazrla čez okence slaščičarne. Nato sem spet pridobila njeno pozornost.
»Odpiši mu.«
»Zakaj?!« sem nejevoljno vzkliknila in divje zmajala z glavo: »Ni šans, da mu odpišem!« »ZAKAJ NE?! Edini fant je, ki se briga zate! Ti je Jack napisal karkoli?«
»No...«
»Ne, kajne da ne?«
»Prav imaš.«
»Odpiši mu! Resno je zavzet zate. Dejansko ti je edini pisal na tvoj rojstni dan.«
»Bojim se, da bi padla v zvezo...« sem tiho zamrmrala in sklenila roke na mizi: »Ne morem.«
»Zakaj?! Še celo življenje imaš pred sabo!« je protestirala. Ugriznila sem se v zgornjo ustnico, popustila ogriz in si obliznila ustnici. Čas je, da ji povem.
»Saj to je. Nimam celega življenja pred sabo.«
»Kako to misliš?« je sumničavo vprašala in me pogledala. »Stara si komaj šestnajst! Življenjska doba je osemdeset-« Dvignila sem roko, da sem jo utišala. Zaprla je usta, ter čakala na pojasnilo.
»Zadnji dan počitnic umrem. Pri meni so odkrili bolezen, ki je ne znajo ozdraviti.«
Izbuljila je oči, presenečena in šokirana. Usta je pozabila zapreti, obnemela je. Pogledala je v strop in ni rekla nobene.
»Si- Si v redu?« sem navsezadnje vprašala in jo sočutno pogledala. Brada se mi je zatresla, v očeh so me zapekle solze.
»Nisem Emma. Oprosti. Moram premleti zadevo. Zvečer te pokličem. Mogoče.« Hitro je vstala in odvihrala čez vrata velike slaščičarne.
To je to. Prestrašila sem jo. Sama sem, v ogromni slaščičarni, na svoj šestnajsti rojstni dan.
Solze so se mi ulile po licih, kot iz škafa. Brigalo me je, če ljudlje gledajo. Jokala sem tam. Bilo je preprosto preveč zame.
Pa sem napisala drug del! Upam, da vam je bil všeč. Vsakega novega bralca, ali pa vzpodbudnega komentarja sem ZELO vesela.
Rada vas mam! Hvala, da ste prebrali zgodbo!
Aros
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
N razumem... V prejšnjem delu si napisal da je edinka, zdaj pa pišeš da ima starejšo sestro.... Drugače pa super zgodba!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuul dobra zgodba!!!!! Hitro napiši nov del!!!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ja!!! neverjetna si!!! Hitro napiš nov del!:heart_eyes::heart_eyes:
0
Vesoljska mucica
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
superrrr!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: napisi nov del!!!!! komi cakam:sun_with_face:
0
Moj odgovor:
Oliva
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Moj crush
zatreskana sem v enega fanta ki me pogleda ne, sem mu že povedala da mi je všeč, a me je blokiral. Prosim pomagajte. hvala že v naprej:ribbon:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(192)
Srednje.
(139)
Ni mi všeč.
(37)