Z Rochelle in Bello smo po telovadbi šle do odra z drugimi otroci, kjer smo morali vpisati svoje dejavnosti. Vse tri smo izbrale jahanje, onidve pa še glasbo, in jaz umetnost. Joe se je prijavil na nogomet plezanje ij glasbo, prav tako Daniel, samo da je on namesto plezanja vzel tenis in tek. Potem, ko smo se končno dogovorili in si primerjali urnike, so vsi odšli na glasbo, in ugotovila sem, da bom sama pri umetnosti.
Po pravici povedano, počutila sem se kar malo zmedeno, ko sem sama tavala naokrog in iskala pot do umetniškega paviljona. Ko sem končno prišla do tja (vse skupaj je bilo precej oddaljeno od odra in drugih stvari, malo bolj na osamljenem travniku), me je čakalo precej neprijetno presenečenje. Trikrat lahko ugibate: kdo je vodil ravno umetniško delavnico?
Tako je. Scott.
"Zamujaš, Jennifer!"
Zviška me je pogledal.
Naježila sem se. Jennifer je bilo ime moje usrane matere, s katero nisem imela stika in ga tudi nisem hotela imeti, Megan, oziroma Meg, pa je bilo ime moji najljubši prateti, in vsi v moji družini smo ga uporabljali raje kot ime Jennifer. Veliko raje.
V užaljenem tonu sem mu odgovorila:
"Ime mi je Meg, napihnjenec,"
Vsi ostali otroci, ki so sedeli na travi v krogu, so me šokirano pogledali. Najbrž niso še videli, da bi bil do katerekoli starejše osebe (čeprav je bil Scott samo dve leti starejši od mene, kot mi je povedala Bella) kdo nespoštljiv.
Scott je samo privzdignil obrvi, me nekaj časa gledal, potem pa zavzdihnil.
"Prav, mala. Dokazala si, kaj zmoreš. Zdaj si pa pojdi v paviljon iskat svinčnik in skicirko. Danes delamo portrete."
Z roko si je šel čez goste svetle lase.
Napotila sem se proti paviljonu, in ko sem šla mimo njega, sem mu prst zabodla v prsi, in zasikala: "Meg. Si razumel?"
Groza, kakšen važič!
Ko sem se vrnila s skicirko, sem lahko priseglaz da se je smejal.
Seveda je bil edini prazen prostor v krogu poleg njega, zato sem se bila prisiljena usesti tja. Ne da bi vstal, je začel razlagati.
"Umetnost! Ah, umetnost, otroci. To ni veda, to je način življenja, za nekatere tudi način preživljanja. Pri umetnosti ni omejitev, no, razen tistih, ki vam jih postavljam jaz."
Na lahno se je namuznil, kot da je povedal šalo, potem pa nas žalostno pogledal, ker se nismo smejali. Nekaj otrok se je prisiljeno zahihitalo, jaz pa sem samo zavila z očmi.
Plosknil je.
"Tako! Izberite si naključno osebo v krogu in s svinčnikom narišite njen portret. Imamo samo eno uro, zato pohitite!"
Ozrla sem se po krogu. Bila sem starejša od večine otrok, zato sem upala, da konkurenca ne bo prav huda.
Pogled se mi je ustavil na drobceni punčki, ki ni mogla biti starejša od desetih let. Imela je velike modre oči in svetle kodre v stilu Britney Spears iz filma Crossroads. Bila je neverjetno ljubka, ali, kot bi rekli Britney in moja teta Katie cute as hell. Začela sem skicirati njen obraz, njene okrogle oči, dolge trepalnice in rožnata lička.
Moje misli so v nanosekundi pobegnile in znašla sem se v neki drugi dimenziji, kjer vse težave nepreklicno izginejo in se počutiš lahko kot peresce. Obstajala sem samo jaz, svinčnik in skicirka v moji roki, in nekje globoko v moji podzavesti podoba deklice, ki je bila cute as hell.
Zdelo se je, kot da moja vedno prepolna glava nima stika z roko, ki je sama delala črte po papirju, črte, ki so se oblikovale v obrise deklice.
Jaz, jaz sama, sem se še vedno zavedala, da sem na travniku v kampu Halter - Grint, a moji možgani niso sprejeli te informacije.
So pa sprejeli informacijo, da me je nekdo potrepljal po levi rami in mi zamrmral na uho:
"Meg, tale risba je odlična, ampak čas je žal potekel.
Zdaj pa stopi do Lucy in ji daj risbo - no, če hočeš. Ampak bo res vesela,"
Ozrla sem se proti Scottu, ki me je gledal s nekakšno mešanico občudovanja in spoštovanja, usta pa so se mu kar naprej ukrivljala v nasmešek, kot da se ne bi hotel smejati, ampak ga je telo sililo, da se. Nato je pokazal na svetlolaso deklico.
"Lucy, moja sestra? Punca, ki si jo risala?"
Počasi sem prikimala in vstala.
Ugotovila sem, da je sonce pripekalo na jaso in da se vsi cvremo. Opazila sem tudi, da večina otrok ni končala svojih risb, in so raje klepetali. Vsi so bili po parih ali skupinicah, le Lucy je stala čisto sama, mirno in tiho. Takrat sem dojela povezavo; Scottovi sestri je ime Lucy, tako kot Britneyjina vloga v Crossroads!!! In še podobni sta si!!!
Šla sem do nje in ji prijazno rekla:
"Ojla Lucy! Ti si Scottova sesta, kajne?" (če bi rekla sestrica, bi se Lucy počutila majhno, in majhni otroci sovražijo, če jih kdo spomni, da so majhni)
Nezaupljivo me je pogledala.
"Jaa..." je počasi rekla.
"Si Scottova prijateljica?" je rekla radovedno. Prek ramena sem se ozrla k Scotty, ki se je pretvarjal, da ne posluša, obenem pa s predano natančnostjo popravljal portret, ki ga je prej risal.
Ozrla sem se nazaj k Lucy.
"No...ja, neke vrste," sem ji odgovorila.
"Mojega brata prijatelji ne kličejo napihnjenec," je rekla hladno. Prevzel me je občutek krivde - ne do Scotta, ampak do majhne punčke pred mano, ki je tako branila svojega starejšega brata.
Podala sem ji roko v znak sprave in se nasmehnila.
"Prav, obljubim, da bom prijazna do Scotta," sem rekla z najbolj iskrenim glasom, ki sem ga premogla.
Lucy mi je segla v roko in resno pokimala, češ da mi oprosti, Scott pa je naglas zamrmral:
"Same laži, Meg," ne da bi dvignil pogled iz lista papirja (to vem, ker sem ga točno takrat pogledala). Ignorirala sem ga.
"Saj res, nekaj imam zate," sem rekla Lucy, kot da sem se pravkar spomnila. Pomolila sem ji kos papirja, ko ga je previdno vzela v roke, kot da je iz čistega zlata. Zastrmela se je v sliko in njene okrogle oči so postale še bolj okrogle.
"To je...o moj Bog, to je tako...lepo," je rekla s kepo v grlu. Pogledala je navzgor k meni in svetle oči so se ji napolnile s solzami.
"Hvala!" je rekla in me hlastno objela. Preden bi ji lahko rekla še kaj, je po gozdni potki odskakljala nazaj proti kampu.
Nekoliko v šoku sem zrla za njo, takrat pa je k meni pristopil Scott.
"Ne zmeni se za čustvenost. To ima po babici." je rekel. Pokimala sem mu;
"Mhm. A sta celo leto tu?" sem vprašala.
"Jap." je rekel.
"Uči naju babi, če česa ne razumemo, pa vprašamo internet. Veliko bolje kot navadna šola," je rekel narejeno brezbrižno, a je bilo slišati tudi radovednost, saj ga je najbrž zanimalo, kaj bom rekla.
"Kaj pa vajini starši?"
Vem, da je bilo moje vprašanje precej osebno, a nikoli nisem slovela po diskretnosti, na kar me je teta Katie ves čas opozarjala.
"Uf. Ja. To je...zakomplicirana tema," se je zasmejal. Napotil se je proti paviljonu in šele takrat sem opazila, da so vsi ostali otroci odšli nazaj v kamp. Sprehodila sva se in začel je razlagati.

*i*sori ce so kake pravopisne napake*i*