Zjutraj me je zbudilo tuljenje budilke. Skočila sem pokonci in si (najbrž trajno) poškodovala glavo na nizkem stropu, saj sem spala na pogradu, ki sem si ga delila s Francesco. Rochelle, ki je ležala na svoji postelji si je na glavo poveznila blazino, a to najverjetneje ni zadušilo predvidljivega zvoka. Potem je zbrcala odejo s sebe in planila na Francescino odprto torbo. Budilka je bila čisto na vrhu, na kupih zloženih oblačil. Bila je ena tistih starodobnih budilk, za katere nihče ni vedel, kako se jih ugasne. Jaz sem medtem že začela plezati s postelje, Rochelle pa je le odprla okno in budilko z vso močjo vrgla ven. Zaslišal se je treskkkk in budilka je utihnila. Spogledali sva se, potem pa pogledale na Francescino posteljo.
Bila je prazna.
"Ta krava mala," je besno zamrmrala Rochelle. Takoj sva ugotovile, da je šlo za premišljeno nastavljeno past. Pri zajtrku sem sedela z Rochelle in Bello, ki je skozi pripovedovanje kmalu izvedela, kaj se nama je zgodlo. Njen komentar?
"Plačala bo."
Pri sosednji mizi je bila kdo drug kot Francesca, ob njej pa še neko neznano dekle. Obe sta strejali sovražne poglede proti nama.
Smešno se mi je zdelo, kako smo se vsi otroci včeraj trudili za dober vtis, od tone ličil do raznih grdih roza oblek (ja, Francesca), danes pri zajtrku pa smo bili vsi v spodnjih delih pižam, skuštrani, nenaspani in široko zehali. Z rokami sem objemala prijetno vroč lonček čaja, in vsake toliko sem se še bolj zavila s sivo nike jopo.
"Daj no, Meg, saj sploh ni tako hladno," je rekla Bella, jaz pa sem jo samo grdo pogledala. Njo, in njene odrezane kavbojke v kombinaciji s kratko majico živo roza barve. Rochelle je zamrmrala nekaj o 'trapastem vetru' in zdolgočaseno pomešala po skodelici s koruznimi kosmiči.
Takrat sem opazila, da se je Bella kar naprej ozirala okrog sebe, kot da bi nekoga iskala. Oder je bil tokrat zapuščen, niti Roberte ni bilo na spregled.
Belline oči so se ustavile na vhodu v kamp. Z Rochelle sva sledile njenemu pogledu in tam je stal tisti fant od včeraj, tisti, ki bi me skoraj ubil s svojim avtomobilčkom za golf (prisežem, če se domov vrnem brez poškodb, sem papež. Ta kamp je res nevaren. Najprej sem skoraj padla na tla, potem me je skoraj ubil avtek za golf, potem sem se z glavo udarila v strop, in zdaj bom verjetno umrla zaradi podhladitve). Nenadoma se je razjasnilo veliko stvari.
"A koga gledaš, Bella?" sem pripomnila s skrivnostnim glasom.
Rochelle je dodala:
"Pa res, Bella, a imaš kaj za povedat?'
Mrtvo se je zastrmela v naju.
"Če že hočeta vedeti, sem ravno razmišljala, kako lep par bi bila vidva s Scottom, Meg," je zelo resno rekla.
Samo prazno sem jo pogledala. Kdo pri vseh tristotih krastačah in petih metlah je Scott? (Oprostite, čudna govorica je posledica naše razredničarke, ki se bori proti uporabi kletvic. Res mi je žal. Nisem obsedena s Harryjem Potterjem. Res. Gospa Smith je kriva.)
"Scottom?" je moje misli ubesedila Rochelle. Bella je s prstom pokazala proti ograji, kjer je stal tisti fant in si na skrivaj (morda Roberta vohuni za njim) prižigal cigareto.
Z Rochelle sva se hkrati ozrli k njemu in čez dve sekundi nazaj.
"Scott?" sem rekla zelo nejeverno.
"Od kje poznaš njegovo ime?"
"Včeraj, ko sta s Pujso Peppo šle v hiško dvaindevetdeset, ga je Roberta predstavila. Njen vnuk je," je preprosto pojasnila.
Dvignila sem obrvi. Zanimivo. Ampak to o lepem paru ne drži, ne glede na to, kaj pravi Bella.
Nato sem se spomnila, da Belle še nisem vprašala, v kateri hiški je in s kom. Kot nalašč je Rochelle rekla, "Saj res, Bella, v kateri hiški pa si?", in nisem prvič pomislila, da mi bere misli. Bella je odgovorila:
"Hiška devetinšestdeset, srečo imam - no, ne glede sostanovalke," se je namrdnila.
"Ena od punc pride še danes, ena pa je tista Francescina prijateljica. Kakšno naključje, a ne?" je ironično rekla.
"Ime ji je Ajda," je še dodala. Ajda je imela svetlo rjave lase, postrižene malo čez ramena, zagorelo kožo in zelene oči. Če ne bi sedela s Francesco, bi bili morda lahko celo prijateljici.
"Kaj bomo počeli danes?" je nenadoma vprašala Rochelle. Bella (tako kot jaz) ni upoštevala prepovedi telefonov v taboru, zato se je povezala na njihovo spletno stran in preverila urnik.
"Pa poglejmo...po zajtrku je telovadba, potem bomo vpisali dejavnosti, na katere želimo. Potem bodo neke neumne spoznavne delavnice...hmm...kaj še...a, prisilili nas bodo, da se pred kosilom še dobro prešvicamo - piše, da imamo DKD."
"Kaj je DKD?" je zmedeno vprašala Rochelle.
"Družbeno koristno delo," sem ji odvrnila in se namrdnila. "Če na naši šoli nisi bil priden, si dobil DKD, in verjemita mi, da ni prav nič prijetno."
Pogledala sem svoje roke, kot da so še vedno umazane od vseh smeti, ki sem jih pobrala, in od vseh oken in miz, ki sem jih zdrgnila. Bella je izbuljila oči.
"Ti, da si bila kdaj poredna? Brez zamere, Meg, ampak izgledaš kot najbolj pridna punčka na svetu,"
Vdana v usodo sem skomignila z rameni. Vedela sem, da nisem izgledala preveč poredno, pa naj bi si to tako želela.
"Meg, da je poredna? Ni šans," se je zarežala Rochelle, jaz pa sem jo narejeno grdo pogledala.
"Samo počakaj, pa boš videla, kako obupna znam biti," sem ji zagrozila.
Zasmejale smo se.
Nenadoma so vsi začeli vstajati.
"Kam pa gremo?" je zmedeno vprašala Rochelle. Bella je pogled spustila nazaj k urniku.
"Telovadba," je skremženo odvrnila.
Tudi jaz sem se namrdnila. Švicanje brez razloga se mi je zdelo trapasto in popolna izguba časa. A kljub temu sem vstala, saj nisem želela izpasti kot kujava jokica. Odšla sem v smer proti gozdu, kamor so se namenili tudi drugi otroci. Tja smo prišle med zadnjimi. Od roba gozda se je zaslišal hreščeč glas, ki je naznanjal tek med drevesi, gimnastično razgibavanje in vaje za zaupanje, za kar sem slišala prvič v kontekstu športa. Stopila sem na prste, da bi videla, od kod prihaja glas, toda preko množice glav sem videla približno nič. Tudi Rochelle in Bella sta imele podoben namen, a stvari sta se lotile drugače. Bella je počepnila, Rochelle ji je splezala na ramena, Bella je vstala. Po nekaj sekundah je bila Rochelle spet na tleh, Bella pa si je masirala hrbet. Nato se je Rochelle obrnila proti meni in rekla:
"Ženska srednjih let, obilna, potrebna puljenja petdesetih procentov dlak iz obrvi, in mogoče je bi bilo slabo zanjo, če bi si vsaj enkrat na leto umila lase,"
Teatralno je zavzdihnila, in čisto sem se strinjala z njo. To ne bo zabavno. Takrat pa se je za mano oglasil fantovski glas:
"Ah, sranje," je glasno zastokal.
"Vse tri smo se obrnila proti njemu in z roko si je šel čez kratke rjave lase. Nato se je njegov pogled ustavil na Rochelle in privzdignil je obrvi.
"Ženska, ki si jo opisala, neverjetno spominja na mojo učiteljico telovadbe; zavaljena in neumna, veš?" Slišati je bilo, kot da se brani.
Rochelle se je kislo nasmehnila.
"Potem se pa strinjam: sranje."
Tudi fant ji namenil nasmešek, morda malo manj kisel kot njen, in skoraj sem se zadušila z zadrževanjem smeha, pa tudi Belli ni šlo nič bolje, kolikor sem videla. Vedno je bilo zabavno gledati, kako preletavajo iskrice.
Nato je fant iztegnil roko proti Rochelle in nazanil:
"Daniel Lopez,"
Rochelle je segla v njegovo roko in odgovorila:
"Rochelle Waters. To pa sta Bella..." z glavo je pomignila na svojo desno "...in Meg," in z glavo pomignila na svojo levo. Daniel je obema poznavalsko pokimal, nato pa dodal,
"Gremo?"
Šele takrat sem opazila, da se je velika gruča ljudi začela počasi pomikati v gozd. Brez besed smo jim sledili, in naša hoja se je počasi sprevrgla v tek. Daniel nas je malo prehitel, ampak še vedno ne toliko, da mu ne se z njim ne bi mogle pogovarjati. Opazila sem tudi, da so se Rochelleine oči premikale od njegovih stegenskih mišic do njegovih bicepsov, medtem ko je tekel. Nisem si mogla pomagati, a tip se mi je zdel kot povečana lutka Kena, ampak zdel se je v redu. Zalotila sem se, da že sestavljam vabilo na poroko, seznam imen za dojenčka, in da razmišljam, če je Rochelle Lopez slišati dobro. Če sodim po Bellinih svetlečih očeh, bi rekla, da so se ji po glavi pletle podobne misli.
Kmalu zatem so me iskrice nehale zanimale nehale zanimati in bolj me je interisirala bolečina na levi strani trebuha. Zdelo se mi je, kot da smo pretekli več kilometrov, preden je ženska zapovedala, naj se ustavimo. Gneča se je malo razkadila in zagledala sem jo; samo to bom rekla: Rochelleine trditve popolnoma zadovoljivo opisujejo žensko, ki je stala pred nami. Samo to.
Daniel za mano je zastokal:
"Čakaj, to v resnici je moja učiteljica telovadbe," in zasmejale smo se. Danielova učiteljica je spet rekla čez megafon:
"V redu, otroci, umirite se. Vsak naj si vzame dovolj prostora...tako, ja...in krožimo z glavo!"
Upala sem, da nas skozi gnečo ni videla, saj naše glave niso ravno dejavno krožile. Bella je iz zadnjega žepa hlač potegnila zavojček mentolovih žvečilk in nam jih razdelila. Ko je prišla do mene, sva se druga drugi nasmehnili. Takrat se je za mano zaslišala prošnja:
"Hej, Bella, daš še meni malo?"
Obrnila sem se...in tam je stal Scott, s tistim nasmeškom, ki ga je imel tudi včeraj, ko me je skoraj povozil. Naenkrat se mi je zdel gozd nekam bolj vroč...
Bella mu je v iztegnjeno roko brezbrižno stresla dve pravokotni žvečilki in Scott je začel glasno žvečiti.
"Torej, prvi dan," je rekel in nas vse skrbno premeril.
"Tu boste, kot je povedala moja preljuba babica, doživeli obilo zabave. To vključuje nočno plavanje v jezeru, cigarete za zajtrk, kraja lastnine ljudi, ki jih ne maramo, zažiganje delovnih listov, ki jih boste dobili tukaj, in vsakoletna potegavščina s pobegom. Upam, da vas dejavnosti interisirajo in da se mi boste na njih pridružili,"
Narejeno uglajeno se je nasmehnil prešinilo me je, da je včeraj govoril kot Slim Shady, danes pa kot zelo uglajen gospod, kar je sprožilo neizbežno vprašanje; kakšen je pravi Scott?
Ah. Bella bi rekla, naj neham zganjati dramo. Rochelle pa, da preveč berem Johna Greena.
Takrat se je Scott ozrl k učiteljici in nam nato zelo resno rekel:
"Bolje za vas, da se začnete premikati. Sraka gleda v našo smer."
Tudi jaz sem pogledala učiteljico, ki je zelo besno bloščala v nas.
Vseh pet nas je zelo dejavno začelo krožiti z rokami.
Po nekaj sekundah pa je Bella glasno zavpila:
"Au!"
Vsi smo se ozrli k njej in tam je stal fant (še en? Resno?) nerodnega videza - okrogla očala in to.
"Oprosti, oprosti," je rekel.
"Neumne roke,"
Zmajal je z glavo, a ob tem se je nekoliko potuhnjeno nasmehnil, ne toliko v smislu delam-se-nedolžnega-ampak-v-resnici-sem-serijski-morilec, bolj kot tale-punca-je-pa-luštna-zato-moram-biti-samozavesten-pred-njo. In kot tale-punca je seveda mišljena Bella, ne jaz.
"Morton, brat!" se je za mano zarežal Scott in fant je skoraj zasijal. Utrl si je pot mimo mene in s Scottom sta udarila skupaj z dlanmi.
"Dragi prijatelji!" je veselo rekel Scott s širokim nasmeškom.
"Predstavljam vam največjega genija in najbolj pridnega modela v zgodovini Halter - Grinta: Joe Morton!"
Joe, fant z očali in očitno Scottov prijatelj se nam je priklonil, kot da bi pričakoval aplavz. Nato je Scott dal roko Joeju na ramo in ga pokroviteljsko pogledal.
"Morton, stari, ker vem, kako dobro ti gre sklepanje prijateljstev, sploh z luštnimi puncami, ti bom pomagal."
Potem je z roko pokazal na vsakega od nas in izgovoril naša imena.
"Bella Young - Jackson, Rochelle Waters, Daniel Lopez, in seveda, naša nenadomestljiva Meg Tylor,"
Privzdignila sem obrvi, Scott pa je nagnil glavo nazaj, kot da ma hoče pogledati z viška.
"Pa v redu, vi tam zadaj!" smo zaslišali Srako.
"Migajte!"
In tako je nastal naš HG gang.

*i*sorci ce so kake pravopisne napake*i*