Jana in Mark sta še vedno sedela na klopci ob jezeru. Noč je bila tiha, kot bi svet obstal samo za njiju. Zrak je bil hladen, a v njunih srcih je tlela toplina, ki bi lahko raztopila še najtršo ledeno skorjo. Nad njima so migetale zvezde, ki so se nežno zrcalile na gladini vode.

»Veš,« je tiho zašepetala Jana in se naslonila na Markovo ramo, »včasih se mi zdi, kot da se je vse to moralo zgoditi. Da sva morala priti sem, sredi te noči, samo zato, da bi začutila... to.«
Mark se je nasmehnil in njene dlani ni izpustil. »Točno to sem hotel reči,« je odvrnil, »ker kAadar si ti ob meni, mi je vse drugo nepomembno.«

Skozi tišino je zapihal rahel veter, ki je prinesel vonj po mokri travi in cvetočih lipah. Jana je dvignila pogled, njene oči so se lesketale v mesečini. Mark jo je opazoval – tako nežno, kot da bi se bal, da bi se njen obraz razblinil, če bi premočno pogledal.

»Nikoli si nisem mislil, da lahko človek nekoga tako... začuti,« je zašepetal.
»Ne le začuti,« je rekla oDna. »Ampak razume – brez besed.«

Njune ustnice so se srečale v poljubu, nežnem in počasnem, takem, ki traja dlje od časa. Okoli njiju se je svet kar naenkrat umiril – kot da je narava sama zadrževala dih, da bi lahko prisluhnila melodiji dveh src, ki sta utripali v istem ritmu.

Ko sta se odmaknila, je Jana tiho rekla:
»Ob tebi se počutim doma. Ne glede na to, kje sva.«
Mark jo je objel močneje, z obrazom skritim v njenih laseh. »Potem nikoli več ne zapustiva tega trenutka.«

In tako sta ostala tam, vse dokler se nebo ni obarvalo v prve odtenke zore. Ptice so zapele, jezero se je zasvetilo v toplih barvah, in ko je sonce posijalo na njune prepletene roe, se je Jana le nasmehnila.
»To je ta toplina,« je rekla. »Toplina v srcu.«