Ležala sem na nečem mehkem a kljub temu sem se počutila sila neudobno. Poleg tega se mi je še zmeraj vrtelo. Privzdignila sem se na komolce in odprla oči. Ležala sem na svoji postelji, v sobi. Skozi okno, ki je bilo tako veliko, da je nadomeščalo skoraj celotno steno, je sijalo toplo prvomajsko sonce.
Marsikdo se je čudil kako me tako močna svetloba ni motila. Še ponoči čez okno nisem zastrla zaves, ki bi me navsezgodaj zjutraj zaščitile pred soncem. A imela sem dober razlog. Tistega leta, ko so mi odkrili raka, me je bilo vsak dan strah. Bilo me je strah, da se zjutraj mogoče sploh ne bom zbudila. Da je vsak dan lahko moj zadnji dan. Zato sem mami prosila, da bi lahko namesto majhega okna, ki sem ga imela takrat, dobila večjega. Večjega skozi katerega bi prodrlo več svetlobe. Več življenja. Spomnim se kako sem ji napol jokala v naročju in ji govorila, da hočem živeti tako kot, da je to moj zadnji dan. Da hočem živeti in se nagledati vsega dokler še lahko. Da se hočem pustiti soncu da me boža s svojimi toplimi žarki. Da hočem vsak trenutek dneva poslušati čivkanje ptic. Da hočem vsak trenutek samo izkoristiti kot, da bi bil zadnji.
Potem sva z mami zajokali skupaj in čez nekaj mesecev sem dobila večje okno. Od takrat naprej vsako jutro zrem v mogočno sonce in poslušam ptice, ki pojejo svoje pesmi.
Zavzdihnila sem in komolci so mi klecnili, da sem se ulegla na posteljo.
Strmela sem v strop. V grlu me je praskalo zaradi pritiska solz, a oči so bile suhe. Kot puščava sredi najbolj sušnega obdobja.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata.
"Ja?"
Sem šibko rekla in glas se mi je tresel.
"Lahko vstopim?"
Pravzaprav nisem bila pripravljena na obiske. A nekako sem potrebovala nekoga ob sebi.
"Ja."
Vrata so se počasi odprla in notri je stopila mami s kozarcem vode v roki. Njeni vedno urejeni, kostanjevo rjavi lasje, so bili razmršeni. Oči, zelene kot močvirje, mokre od solz. Zadrga na obleki ne do konca zapeta. Skozi obleko sem pravzaprav videla njeno srce, ki se je klalo na tisoče koščkov.
"Si v redu?"
Hotela sem odkimati, razmetavati in kričati, da nisem v redu a sem raje prikimala. Več tudi nisem mogla, ker so se od nekje spet prikazale solze in bi se izlile iz mene že ob prvi besedi. Tako sva raje stali v tišini. Čez nekaj časa je pristopila k moji postelji in mi podala kozarec vode.
"Na. Pij," je rekla in sedla poleg.
Kozarec sem nagnila k ustom in naredila nekaj globokih požirkov, potem pa se je moj želodec obrnil in nisem mogla več piti. In nato spet glavobol. Prijela sem se za sence in mami je svojo roko položila na mojo.
"Te spet boli?"
Prikimala sem. Nato je med nama spet nastala tišina. Čez nekaj trenutkov me je zajela silna jeza. Na živce mi je šlo kako je samo sedela poleg mene in zadrževala solze. Želela sem si samo, da bi nekaj govorila. Da bi rekla karkoli kar bi naredilo moj svet lažji in svetlejši. Vedela sem, da tudi ona trpi. In da sem posvoje prekruta. Tudi jaz bi lahko kaj rekla... Kaj podobnega temu, da bo vse v redu... Da sem v redu... Da bom prebolela ta tumor... Da se bova spet smejali...
A bilo je žalostno, da me je bilo strah, da se nič od tega ne bo uresničilo. Da nič ne bo spet v redu. Da jaz nisem v redu. Da ne bom prebolela tega tumorja. In da se nikoli ne bova več smejali.
Tako močno sem si želela kričati. Od vedno je tako. Od vedno delam ljudi žalostne. Čisto vsakega poleg mene je strah, da bo rekel nekaj česar ne bom sprejela dobro. Strah jih je, da bo šlo v moji bližini vedno nekaj narobe.
"Chloe," se je nenadoma oglasila mami s tresočim se glasom. "Tako zelo zelo mi je žal."
Nenadoma nisem zmogla več. Iz oči so se mi ulile solze in glavo sem zakopala v mamino ramo.
"Mami," sem izdavila.
"Ja?" je zahlipala.
"Tako zelo strah me je," sem se tresla, "Tako zelo me je strah, da se bo zdaj res vse končalo. Da bom umrla zaradi tega tumorja," ta misel je bila še bolj strašna izgovorjena, kot pa zgolj v mojih mislih. "D-da bom umrla p-pri z-zgolj šestnajstih. Da b-bom v-vse v-vas pustila za s-sabo," sem ihtela tako močno, da sem še komaj govorila. "M-mami j-jaz... J-jaz. N-nočem..." premolknila sem in zajela sapo. "Jaz nočem umreti."
Zaihtela sem in vse to skupaj je bilo tako grozno, da je kot črn oblak plavalo nad mojo glavo. Kot črn oblak za katerega ni izgledalo, da bo kmalu izginil.
Zazdelo se mi je, da me mami mogoče ni slišala ali pa, da mi zgolj noče odgovoriti. Nato se je končno oglasila.
"Chloe," je rekla bolj trezno kot kadarkoli.
"J-ja?"
"Tudi mene je strah."
In potem sva obe še močneje zahlipali in pustile solzam prosto pot.
---
omgg guys drugi deu iskreno mi gre mal na jokk sam sm se usen ful ponosna nase hehe<3 paa sori k je tokk casa trajal za nouu delcek bom zdej bolj redno objavljalaa<33
anyway hvala vam za use lepe odzive v prejsnjem delu pacc guys tako motivacijo ste mi dal za naprej da vam ne morm povedat heheh<33
ajaa pa za enkratt obvescamm:
#lara
Nixi25
Unicorn13
Girl7
Kavica12

cee bi radii da se koga obvescam kr napistee<33 ajaa pa sorii ce sm koga pozablaa kr spomnte me v komentarckihh ajaa vesela bom tut vseh popravkov heheh ampak ja, uzivitee, radaa vass mamm<33