Minila sta dva dni od takrat, ko so mi odkrili tumor. Jaz pa od takrat pravzaprav še nisem vstala iz postelje. Cel dan sem ležala v postelji, pojedla le toliko, da sem še ostala pri zavesti, se smilila sama sebi in prejokala toliko, da moj povšter ni bil več povšter, temveč mokra gmota na kateri sem morala spati.
Bila je sobota zjutraj, ko je mami spet potrkala na vrata. Ni me preveč motila, prišla je le toliko, da mi je prinesla hrano. Posvoje sem jo tako zelo pogrešala in si želela, da bi se lahko res pogovorili, a nisem želela preveč siliti vanjo. Vedela sem, da je tudi njej težko. In tudi zaradi sem se je bolj izogibala. Nisem je želela narediti še bolj žalostne.
"Chloe," je rekla s tihim a nežnim glasom. "Prišla sta."
Predstavljala sem si moje oči kako so se zaiskrile. Prišla sta. Prišla sta.
Vstala sem iz postelje in najprej se mi je ponovno zavrtelo. Pravzaprav prvič po teh dveh dneh. Prijela sem se za sence in mami je stopila k meni.
"Si v redu?"
"Ja," sem rekla brez pomisleka, "V redu sem."
Stopila sem korak k vratom in jih odprla. Še nekaj korakov po stopnicah in... zagledala sem ju.
V rokah sta držala kovčke, pod očmi sta imela ogromne podočnjake, a njune oči so poleg vsega še zmeraj begale po sobi, da bi me zagledale.
"Oči," sem zaihtela, "Thomas."
Dvignila sta pogled in v njunih očeh se je zarisala ogromna sreča da me vidita. Stekla sem do njiju in se jima vrgla v objem.
"O ljubica," je zaihtel oči in me stisnil še močneje.
Nato sem pogledala Thomasa. Mojega starejšega brata, katerega sem imela raje kot cel svet. Ko so mi odkrili raka sva postala povezana bolj kot kadarkoli. Od takrat naprej si deliva čisto vse skrivnosti, vse česar ne povem nikomur drugem. Pred kratkim pa je odšel na študij v London in domov se vrača bolj redko. Pred nekaj dnevi ga je obiskal oče, prvotni načrt je bil pravzaprav, da bi vsi trije odšli v London na obisk, a datum pregleda se je zamaknil tako, da sva z mami ostali doma. Thomas in oči pa sta takoj, ko sta izvedela za tumor odšla na prvo letalo za v Sydney in zdaj... sta tu.
"Kako... si?"
Je vprašal Thomas in videla sem, da mu je nelagodno. Hkrati bi mi želel pomagati, ubiti cel svet zame če bi moral, a v tem trenutku ni vedel kaj bi rekel. In tudi jaz nisem.
"Jaz... v redu sem..."
V življenju še nisem izrekla take laži, a laži so bile nekako vedno del mojega življenja pa, če sem to hotela ali pa ne.
A nihče na svetu me ni tako razumel kot Thomas in videla sem, da mi je v očeh prebral, da še kako nisem v redu.
Mami je prišla za mano po stopnicah in videla sem kako olajšana je bila tudi ona, da sta končno prišla.
"Zagotovo sta zelo utrujena, jaz pa sem skuhala čaj malo prej. Pridite."
Je rekla mami in Thomas je oplazil mojo roko ter jo močno stisnil, ko sta šla mimo.
Nisem vedela ali naj jim sledim in popijem čaj... ali naj spet odprem bolečo temo na katero bi najraje pozabila... ali naj raje samo pobegnem spet v svojo sobo.
Tako želela sem si narediti slednje ampak v sebi sem čutila, da to ni prava možnost.
Tako sem stopila za njima, v kuhinjo.
*******
Sedeli smo za mizo in v rokah stiskali skodelice čaja. Nihče ni upal ničesar reči, samo sedeli smo v tišini in srkali metin čaj.
"Kakšen je bil let?"
Je vprašala mami z zopet tresočim se glasom. Vedela sem, da je z vso težavo zadrževala solze.
"V redu."
Sta rekla skoraj hkrati. Pogledala sem očeta. Nikoli ga še nisem videla takega. V naši družini je navadno širil dobro voljo. S svojimi že stokrat povedanimi šalami nas je vse zabaval pa, če smo hoteli priznati ali ne.
Zdaj pa je čisto pobit strmel v mizo, zakopan v svoje misli.
In to zaradi mene. Spet. Spet sem kriva jaz.
Te ljudje tukaj so mi pomenili vse na svetu. Brez njih me že zdavnaj ne bi bilo tukaj. Ampak... zdaj... zdaj se mi je zdelo, da jih jaz pravzaprav ubijam. Iz njih črpam še vso upanje in dobro voljo, ki jim je ostala.
Nenadoma so se iz mene vsule solze. Hotela sem jih zadržati, jih obrisati z rokavom, samo, da jih ne bi kdo videl a bilo je prepozno. Vsi so se vame zastrmeli z velikimi, praznimi, polne bolečine očmi in ob pogledu nanje se je moje srce še bolj razklalo.
"Tako... tako mi je žal..."
Sem zahlipala a moje besede sploh niso imele pomena. Moje solze bi razumeli brez kakršnih koli besed.
"Zakaj ti je žal ljubica... Nič nisi kriva..."
Je zahitela tudi mama a njene besede zopet niso imele pomena. Bila sem kriva za vse to pa, če bo priznala ali ne. Če ne bi bilo mene ne bi sedeli tu vsi žalostni, brez upanja za življenje.
"Pa s-sem," sem zahlipala. "In z-zelo mi je žal,"
pogledala sem vsakega posebaj. "In n-ne glede na to k-kaj bo, vas imam z-zelo zelo rada." Sem zahlipala in vsakemu posebaj stisnila roko in jim pokazala, da vse to kar sem izrekla, drži. Začutila sem, da je imel ta stisk roke končno nekakšen pomen, ki ga za razliko od ostalih ne moreš izreči z solzami, besedami ali s čemer koli drugim. Samo z ljubeznijo.
****
aghh menn gre na jok res. tale deu men se zdi da je biu tut kr dolg hah... in jaa vem da se ni nc presenetljivga zgodil, sam spoznal ste se dva druzinska clana ampakk ja smo se rabl en tak deu preden se bo zacel vse dogajat..
jss sm se zmer zlo ponosna nase, pac k gledam za nazaj, sm res ponosna in prou uno... a to sm js napisala? hahag<3 tkoo da jaa hvala vsem za use lepe odzive u prejsnjih delihh ress dajete mi tako motivacijo za naprejj
radaa vass mamm pa dejtee uživattt<33