Prejšnjič...
Začutila sem, da je imel ta stisk roke končno nekakšen pomen, ki ga za razliko od ostalih ne moreš izreči z solzami, besedami ali s čemer koli drugim. Samo z ljubeznijo.
-----
Zdaj, ko sta bila Thomas in oče doma sem se kljub vsemu počutila lažje. Njuna bližina mi je dajala občutek, da bo vse enkrat še v redu.
----
Naslednje jutro so me navsezgodaj zbudili ptički s svojimi pesmicami. Vstala sem, čakala, da se mi bo spet zavrtelo, a po nekem čudežu se mi ni. Odšla sem po stopnicah v dnevno sobo in pogledala na uro. Deset čez šest. Zbudila sem se skoraj tri ure prej kot po navadi. Natočila sem si kozarec vode in se naslonila na mizo. Zaspala ne bom več in poleg tega nisem bila na svežem zraku že več dni. Odločitev je bila torej sprejeta. Za kakšno uro grem lahko na sprehod po mestu. Na listek sem napisala nekaj takega, da grem malo na svež zrak in se kmalu vrnem.
Nato sem se oblekla, pograbila vetrovko (zunaj so se drevesa kar nagibala zaradi vetra), vzela še ključe nato pa stopila ven na svež zrak.
----
Na ulicah ni bilo ob tej uri še skoraj nikogar. Plus, da je bila nedelja in večina ljudi ni delalo. Še tesneje sem se zavila v vetrovko, saj se glede vremena nisem zmotila. Lasje so mi kot zastava plapolali okoli glave. Prišla sem na mestni trg in stopila do stojnice kjer so prodajali čaj. Kupila sem si kozarček in prijazna punca z svetlimi lasmi, mi ga je podala. Premražene roke sem ovila okoli kozarčka in toplota je skozi kozarček kar sevala vame.
"... Zmenila sva se prasec! Rekel si, da ga boš kupil! Kam naj ga zdaj dam, ha?! Nimam prostora za to kramo!"
"A jaz pa naj bi imel prostor?"
"Ja! Vsaj rekel si tako, pred enim dnevom!"
"Zmešalo se ti je..."
"Meni?! Meni?! Prijavil te bom prasec, prisežem!"
Nato sem zaslišala cviljenje gum, še nekaj dretja, nato pa le tiho, nezadovoljno mrmranje.
Obrnila sem se in takoj sem vedela od kje je prihajalo vpitje. Na koncu ulice je bila stara avtomehanična delavnica kjer je delal John- starec, ki je po besedah ostalih bil malo čez rob. Meni je bil vedno prijeten. Že res pa, da je bil hitre jeze. Včasih sta bila z očetom dobra prijatelja in še zdaj sta, le bolj redko se srečujeta. Včasih pa sem z očetom vedno hodila na obisk k Johnu. Takrat sem ga še celo klicala stric John. A od takrat je minilo že kar nekaj časa, z Johnom pravzaprav nisem govorila že mesece.
Naredila sem še kakšnih deset metrov in se mu že znašla nasproti, medtem, ko se je mrščil in mrmral nič kaj prijazne besede.
"Jutro John," sem pozdravila. "Slišala sem vpitje... Je vse v redu?"
Dvignil je pogled in vame strmel nekaj časa, da se je spomnil kdo sem. Zamežiknil je nato pa razširil roke ter me objel.
"O Chloe, ljubica, tebe pa že dolgo časa ni bilo tu okrog!" odmeril me je od glave do peta. "In kako si zrastla! Prava lepotica!"
Zarežala sem se in ugotovila kako zelo sem ga pogrešala.
"Tudi tebe je super videti John. In tudi ta prostor se ni nič spremenil," pokazala sem na delavnico. "Ti gre posel še tako dobro kot nekoč?"
Ob mojem komplimentu je kar zasvetil in se zvišal za par centimetrov.
"Ja, veš da. Samo malo dražje prodajam vse skupaj... Ampak drugače ne gre, tudi deli avtov, ki jih potrebujem za popravljanje so se podražili..."
Prikimala sem.
"Kaj pa ti? Kako se držiš?"
Je z nasmehom vprašal. Tudi on je bil eden od mojih podpornikov, ko sem izvedela za raka. Takrat je vsak drug dan prihajal k nam, ter nam prinašal razna darilca. Resno ga je skrbelo zame. Ne le, da sem bila hčerka njegovega najboljšega prijatelja, tudi kot nečakinja sem mu bila. Ob tem vprašanju sem se pravzaprav spet spomnila na tumor. In ko sem ga gledala takšnega, veselega, ko me je gledal, s tistimi iskricami v očeh, mu preprosto nisem mogla povedati za tumor. Nisem mogla pokvariti vsega tega. Ne. Ne bom mu povedala.
"Jaz... pravzaprav sem super. Rak se ni razširil kar je dobro," ne, rak ne, se je pa tumor, kajne Chloe? je zapelo v moji glavi. "Tako da ja... dobro se držim." Sem izdavila s suhim grlom. A John je ponovno zažarel.
"Pa to je odlično!"
Prikimala sem, a bila raje tiho, saj me je že žrla slaba vest.
"In.. kaj pa je bilo tisto vpitje prejle?" sem poskusila zamenjati temo. Obraz se mu je zopet pomračil in za trenutek sem bila jezna nase, ker sem to vprašala.
"Jah... Nek debil se je odločil, da bo kupil star kombi," z roko je pokazal na moder kombi, ki je stal pravzaprav poleg naju. Ogledala sem si ga. Bil je čisto navaden kombi, mogoče malo star in zdelan, a od zunaj prav prijeten. Dvignila sem se na prste in pogledala skozi okno, še notri. Kombi je imel dva sedeža spredaj, dva zadaj, nato pa še velik pritljažnjik. "In danes sva se zmenila, da bi ga prišel iskat. Tepec pride in mi v obraz pove, da ga noče kupiti!" je zagodrnjal John. "Kam naj zdaj dam to staro kripo? Dobro saj vem, da Johny ni ravno mlad, prevoženih ima že kar nekaj kilometrov, a dela še čisto dobro ..."
"Johny?" sem ga prekinila in vprašala.
Zahaljal se je.
"Jap, Johny je." potrepljal je kombi in se zarežal.
V naslednjem trenutku pa se je verjetno zopet spomnil na tistega človeka, ki naj bi "Johniya" kupil in obraz se mu je spet pomračil.
Zamrmral si je še nekaj grdih besed, nato pa me lepo pogledal.
"Ah Chloe, ljubica, oprosti, ker si morala to poslušati... Ampak Johniya res ne morem nikamor več stlačiti... Prisežem, da ga dam še zastonj, samo naj ga kdo odpelje..."
"Hej, vse bo še v redu. Lahko tudi jaz naredim kaj reklame zate."
Sem se prijazno ponudila.
Nasmehnil se mi je.
"Joj, oprosti, ker moraš stati tu na mrazu. Prideš notri?"
Pogledala sem na uro in od doma sem bila že kar nekaj časa.
"Oprosti John, ampak mudi se mi že. Saj veš, da jih ne bo doma skrbelo," stisnila sem mu roko. "Ne skrbi, z veseljem se še kdaj oglasim."
Prikimal je in se mi nasmehnil.
"Adijo Chloe! Pa pozdravi očeta in mamo. In Thomasa, seveda!"
Prikimala sem in mu pomahala.
Roke sem zakopala še globje v svoje žepe, da me ne bi zeblo. Ta nepričakovan obisk pri Johnu se je izkazal za prav prijetnega. In iskreno upam, da mu uspe prodati tisti kombi. Še jaz bi ga kupila, če ne bi bila v takšni situaciji kot sem... Za trenutek so me spet želela premagati temne misli, a, ko sem zaprla oči, zadihala in se umirila, so se pred mojimi očmi prikazali tisti svetli spomini, ki se jih je bilo v zadnjih dneh še težje spomniti. Zato sem bila za take trenutke vsakič bolj hvaležna. Ta trenutek bom dodala na spisek stvari, ki jih moram čim večkrat doživeti, preden me ne bo več. Sicer je ta spisek že predolg, a kljub temu sem vsakič znova na listek dodajala nove stvari. Jah, tako je to, ko ne veš koliko časa pravzaprav sploh še imaš v življenju.
Ko sem se sprehajala mimo hiš, sem na eni opazila črno zastavo. Samodejno sem se vstavila in strmela vanjo. Nekomu tu, je tega dragocenega časa zmanjkalo.
V tistem trenutku sem pravzaprav dojela, da sem še tu. Da še lahko diham. Da še lahko živim. Da se moja usoda še ni končala. Zavedla sem se kakšno srečo imam. In tudi, če bodo že jutri na našo hišo izobesili črno zastavo, imam zdaj to srečo da živim, kot je recimo ta človek v tej hiši ni imel. In zato moram, vsak dan izkoristiti do samega konca. Ker nikoli ni zagotovila, da se bo naslednji sploh zgodil.
------
omgg guysss. okejj zdelee sm zanalascc tkoo mall bol "navdihujoce" use to napisalaa hehe. pacc i thinkk, tale deu ma kr pomembno vlogo v celotnii zgodbii. samm use bostee se vidll paa ta zakljuckk guyss js sm rabla tok casa da sm se spomlna kaj nej napism za zakljucekk ampakk igg da je na koncc cistt suprr ratall
noo jaa, upamm da vamm bo usecc pa sorii kr je tok casaa trajall za nouu deu hahah:/ bom probala od zdejj naprej res tko na tri dni napisatt nou delcekk<3
pa hvalaa usem za lepe odzive v prejšnjih delihh, res tako motivacijo mi dajete da ne morm povedatt
pa za zdej obveščam:
Girl7
Nixi25
Unicorn13
#lara
Kavica
Mangoo (ahah sorii k nism cist ceugaa uzdevkaa napisalaa)
Tj232
Tajnica Machito

upamm da nismm kogaa spustilaa, ce nee kr povejtee ajaa pa ce bi kdoo rd da se obvescamm, itakk z veseljemm;)
lepoo se mejtee pa hvalaaa kr ste to prebrall