... Res me je zgrabila panika. V rokah držim telefon, na katerim se pogovarjam s človekom, ki mi je strl srce, pred mojo hišo je parkiral kombi, dve postavi oblečeni v popolnoma črno barvo, sta izstopili iz njega in se odpravili proti moji hiši,... V moji glavi je vladal pravi kaos. Misli so mi švigale sem in tja. Kaj naj naredim? Naj se skrijem? Kam? Nato pa sem se streznila in se spomnila, da imam v rokah telefon. Nič nisem razmišljala, samo tipkala sem.

Pac alice: pred mojo bajto stoji crn kombi. men se zdi, da me hocjo oropat. HEEELP!

Sploh nisem videla, komu sem pisala, samo tipkala sem, kolikor hitro sem lahko. Šele zdaj, ko je bilo sporočilo že poslano, sem ugotovila, da sem pisala Gaju. Šit!!!!! Samo še tega se mi je manjkalo. Samo upam, da ne misli, da imam preveč bujno domišlijo. A zdelo se mi je, da si misli prav to, saj je čez nekaj trenutkov prišlo novo sporočilo.

Gaj: ostani, kjer si. saj te ne bodo ubil no (ali pac)

Nevem, kaj je narobe z njim. A se mu zdi, kot, da se zafrkavam? A izgleda, kot bedna igrica? Ker ni! V resničnem življenju nujno potrebujem pomoč in na netu sem ostala z človekom, ki sem ga ljubila. In ta misli, da sem totalno zmešana kura.
Čez nekaj trenutkov se je zaslišalo odpiranje vrat in zvenelo je točno tako, kot v grozljivkah. Tisti škripajoči IIIUUUUIIIII. Strah me je pretresel do kosti. Sicer obožujem kriminalke, a ko se dogajajo tebi ni prav nič fajn, verjemite mi. Slišala sem pridušen šepet in, če bi imela ob sebi kakšnega pliškota, bi se sedaj gotovo stisnila k njemu, kot kakšna petletna deklica. A v tistem trenutku se imela pri sebi le moj telefon, zato je kar on služil, kot ubogi medvedek.
Dva moška sta vstopila v sobo in srce mi je bilo bolj, kot pa med poljubom z Gajem. Res bi mi srce skoraj skočilo iz prsi, čeprav po naravi nisem ravno boječka.
Velik in nekoliko obilen gospod je z raskavim in nesramnim glasom dejal: "Ti, takoj pridi z mano."
Pomignil mi je z roko, naj mu sledim. Ni mi preostalo drugega, kot da mu sledim. V dvoboju dvanajstletnica proti dvema odraslima moškima nisem imela nikakršnih možnosti. Ko sem jima sledila, kot pohlevna ovčka, sem si bolje ogledala drugega vsiljivca. Bil je manjši kot prvi in bolj čokat. Izpod črne maske, kakršne nosijo zlikovci v kakšnih filmih, mu je štrlel koder rjavih las. Pa saj to tistikrat niti ni bilo važno, ko me je manjši izmed dvojice, ki sem ga poimenovala Škrat, ( imel je takšno postavo, kot to izmišljeno malo gozdno bitje) porinil na zadnji sedež kombija.
Večji, ki sem ga poimenovala Gigant pa je še enkrat spregovoril :" Izvoli Alice, spoznaj najinega šefa."
Le kako ve, za moje ime? Ne more biti ropar, saj ni ukradel ničesar iz hiše. Zakaj je potem tu? Me hoče ugrabiti? Zakaj? Vsa vprašanja so dobila svoj odgovor, ko sem na sedežu poleg mene zagledala njunega "šefa."
______________________
Hi,
res sory kr že dolg nisem napisala novga dela.
No upam, da ste uživali v njem!
#marelca710