3. DECEMBER
"Si pripravljena na izpit?" me vpraša John, ko zavije proti Manhattnu.
"Da, recimo," mu odgovorim. "Kdaj pa imaš že ti izpit?"
"V petek imam prazgodovino, čez dva tedna pa še staro ... Ne morem verjeti, da še kar delaš to."
Začudeno ga pogledam, ko njegove sinje oči strmijo v moj dnevnik. "Ne skrbi, poslušam te."
"Torej, čez dva tedna imam staro Grčijo," začne pripovedovati John. "Veš, pravzaprav so Grki res zanimivi. V gimnaziji so se mi zdelo malenkost dolgočasni, na faksu pa so mi postali precej mikavni."
"Jaz se spomnim le trojanskega konja in Helene," se zasmejem. "Aja, vem, da je Aleksander Veliki umrl zaradi pika komarja ali nekaj takega!"
Preden me John uspe pohvaliti za moje *i*izredno*i* znanje, ustavi avto. Tu sva. Kako že pravijo? Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. Vdih. Izdih.
"Ne morem te poljubiti za srečo, če pišeš dnevnik in meditiraš."
*
To je bilo grozno. Pravzaprav je bilo kot v grozljivki. Ali morda še huje. Ja, definitivno je bilo to hujše.
Pa ne da mislim izpit, temveč mislim to, kar se je dogajalo med izpitom. In kdo stoji za tem? Dam vam en namig — njegovo ime se začne na črko s. Stephana imam v mislih.
Povem vam, kako je bilo. Veste, sprva je bilo vse normalno, če ne še celo več kot to. Izpit mi je namreč šel dosti dobro. No, tako bi bilo, če ne bi zraven mene sedel prav on.
Potem pa ... ali bom sploh lahko napisala? Vdih. Izdih. Potem sem nenadoma slišala tih glas moškega, ki ga sovražim: "Kaj je odgovor na tretje vprašanje?"
"Ne bom ti povedala," sem mu po tiho odgovorila in reševala naprej.
"Oh, nisi resna," je odvrnil Stephan in moja pola se je nenadoma znašla na njegovi mizi.
"Daj mi nazaj!" sem malo preglasno rekla in mu poskušala vzeti polo.
"Se kaj dogaja v vrsti deset?"
Prekleto. Prekleto. Prekleto. Profesor me je slišal!
"Da, neka ženska prepisuje od nekoga!" se oglasi blondinka nasproti mene, ki me je očitno videla.
"Oseba na stolu petinštirideset naj nenadoma odloži polo," je bilo zadnje, kar sem lahko slišala. Potem se mi je vse začelo megliti. Od solz.