26. MAJ (OB ENAJSTIH ZVEČER)
Danes popoldne sta me v bolnišnico prišla pogledat Ivy in Frank. Oba sta zgledala zaskrbljena, pri čemer je Ivy hudo prekoračila mojega rejniškega očeta.
"Isabella, kaj se je zgodilo?!" vidno živčno vpraša Ivy in steče k moji postelji.
"Umiri se, draga," odvrne Frank in stopi bližje.
"Kaj se je zgodilo?" znova vpraša Ivy, kot da moža ni slišala.
Kaj naj ji povem? Resnico? Da sem hotela, da se kdo pozanima zame, ker se John ni? Saj veste, da nerada govorim o takih zasebnih zadevah (zato pišem dnevnik).
"Isabella, kaj se je zgodilo?" ponovi vprašanje Frank.
"Ne vem ... Jaz ... sem videla plakat v šoli. Potem na zabavi ... ne vem ... kar prijela sem za kozarce ..."
"Mislim, da se moramo resno pogovoriti," skomigne Frank.
"Ne zdaj," reče Ivy in me pogleda. "Naj počije."
Zatem sta oba kmalu odšla, jaz pa sem ostala sama. Aja, ob meni je bil še val čustev.
In v tem valu je bila tudi zaskrbljenost, kaj bo, ko pridem v šolo. Kaj si bo mislil John? Da sem punca, ki se napije in poljubi neznanca? Pravzaprav ima vso pravico misliti, da sem taka. Skozi lastne oči - ja, tiste lepe modre - je to videl. Bo verjel, kaj je videl? Bo verjel, da sem take vrste dekle? Saj še sama ne vem, ali sem.
Lp, dekle iz smetnjaka