22. MAREC
Moja glava je prava mala zmešnjava čustev, podatkov, dogodkov, občutkov in še česa. Včerajšnji poljub s Stephanom me je resnično zmedel, sploh pa Johnov glas. Moram priznati, da še nikoli nisem bila tako zmedena. Saj sem vedno za vraga striktno držala reda, mar ne?
A zdaj moram prednost dati Stephan. Revež je gotovo tako zmeden kot jaz, ko sem mu pa vendarle vrnila poljub, nato pa ga odrinila in zbežala. Zato se mi zazdi, da sem se dolžna z njim vsaj pogovoriti.
V ta namen mu neopazno sledim iz predavalnice in po stopnicah do izhoda, kjer zavije na nekoliko samotno in dokaj zanikrno ulico. Kar strah se mi usede v kosti, ko ga vidim samega na takem kraju.
"Stephan!" vzkliknem in fant se končno obrne ter pristopi do mene. Upam, da mu nisem včeraj uničila življenja.
"Samo povej mi," zavzdihne Stephan. "Zakaj si mi najprej vrnila poljub, nato pa si me odrinila stran?"
Znajdem se pred izzivom. Naj povem resnico — *i*Oh, samo podoba mojega bivšega fanta se mi je prikazala in slišala sem ga, kako govori z mano.*i* Ne, ne bom mu povedala tega. Mislil bo, da sem nora. Žal se moram zlagati, a kanček resnice bo tudi kmalu izvedel. "Prestrašena sem bila," mu odgovorim.
Na njegovem zagorelem obrazu se pojavi nasmeh. Je ugotovil, da nisem iskrena? "Si ne moreš izmisliti kaj bolj prepričljivega?"
Ve. Zgleda, da bo izvedel del resnice. "Še kar nisem prebolela Johna in zato ... te nisem mogla poljubiti," povem.
Njegov nasmešek se v momentu spremeni v resen, celo nekoliko jezen izraz. Nato roke položi ob boke in si še prej z desnico živčno pokrije obraz. Nisem mu ravno polepšala dneva. "Spet *i*on*i*," skozi stisnjene zobe reče in ob njegovem tonu se nekoliko prestrašim.
"*i*On*i* ima tudi ime," ga opomnim. "Ga ne moreš klicati ...."
"Vedno je on!" nadaljuje svoj monolog, kot da me sploh ne posluša, a tokrat njegove obrazne poteze postanejo še ostrejše. Trenutek kasneje pa s svojo dolgo nogo brcne ob enega izmed košev.
"Hej!" vzkliknem in ga primem za roko, da ga bi odvlekla stran. Preseneti me, kakšno toplino izžareva njegovo telo. "Kaj za vraga delaš?"
Stephah se končno nekoliko umiri in se sam umakne od smetnjaka. "Ne razumeš, Isabella?" spregovori. "Vate sem se zaljubil takoj, ko sem te prvič videl in ..."
"*i*Kaj?*i*" ga vsa šokirana prekinem, v obraz pa prebledim. "Ampak takrat, ko sva se spoznala, si me nadlegoval! In da ne omenjam, da si me enkrat poljubil, česar si nisem želela, da sva si na jasnem."
"No, v redu," zavzdihne Stephan in medtem skuša najti besede, "recimo, da sem svojo ljubezen izražal na različne načine."
Na rahlo se zasmejem in govorim naprej, pri čemer želim biti bolj strokovna, kot je bil on: "In zdaj uporabljaš drugačne načine izražanja naklonjenosti do mene, ha?"
"Lahko bi se tako reklo." Nekaj trenutkov le hodiva in molčiva. "Ko sem ugotovil, da imaš fanta, sem bil resnično razočaran. Vendar bi morda moral pričakovati, da je tako lepo in pametno dekle kot ti že zasedeno. In potem sem — direkten bom — čakal, da boš prosta. Ko sem izvedel, da si se razšla, sem skoraj da skakal od veselja."
"Jaz pa nisem bila kaj prešerno razpoložena," ga dopolnim.
Stephan svoje rjave oči usmeri vame. "Tudi to sem vedel," samozavestno zatrdi, "zato sem ti dal čas. Sčasoma pa sem ti moral dati vedeti, da me zanimaš."
"Zato si mi klical po tistih vzdevkih, kajne?" radovedno vprašam in medtem sama skušam poiskati odgovor. "Lepotička, princeska in to?"
"Da, vzdevki so bili del tega," prizna. "Ampak nisem se mogel ustaviti le pri tem. Naslednji korak je bil poljub."
Globoko vdihnem in ga primem za roko, kar ga zelo očitno preseneti. Nato skušam izbrati kar se da pravilne besede. Vendar kaj naj mu rečem? Kako naj mu vse to razložim? "Razumem, kaj misliš," začnem. Je bilo to v redu? "In zelo sem ti hvaležna, da si mi pustil nekaj časa, v katerem naj bi prebolela Johna, in šele nato ... izvedel svoj načrt. Ampak pravzaprav bi si želela še nekaj časa."
Stephan v trenutku me spusti in napravi nezadovoljen izraz, pri čemer se mu poudarijo njegove obrazne poteze. "Isabella, povej mi po pravici — se boš sploh lahko zaljubila v drugega? Ali bo vedno on vmes? Sem ti sploh všeč?"
Njegovo vprašanje me preseneti, zato začnem vneto premišljevati o odgovoru. A vendar se ga kmalu domislim. "Zadnje čase si mi všeč, Stephan, in moje mnenje o tebi se je zelo spremenilo na bolje od zadnjič. Sočuten, prijazen, smešen, brihten si in vse to mi je všeč," se izpovem in naredim kratek premor. "Ne razumi me napak, ampak še nekaj časa bom rabila, preden se bom zaljubila v nekoga in začela novo zvezo." Na njegovem obrazu zaznam nekaj žalosti in razočaranja. "Tako pa ne bo za vedno."