20. MAREC
"Sem ti že povedal, kako pametna si, Goodleyeva?" je Stephanov odziv na mojo devetko, ki sem jo dobila na izpit
Pritisnem mu rahel in hiter poljub na lice, nato pa mu roke ovijem okoli ramen in ga objamem. Seveda ponovno zaslišim glas bivšega, ki mi očita, da delam napako in da sem ustvarjenja za njega, ne za Stephana.
"Pojdi stran," po tiho zamomram.
In res. Njegova podoba in glas izgineta, v moji glavi pa ni več ničesar, le temnina. Preprosto izgine. Ne vem, kako se to lahko zgodi, a vsaj še bolj srečna sem, kot sem bila prej.
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
*i*Grofica Margaret je imela vsaj glede nečesa prav — vrtovi okoli dvorca, kjer se je odvijal ples, so bili zares prečudoviti za človeško oko. Na stotine različnih rož, seveda briljantno urejene. Majhni mostovi, prepleteni z bršljanom, pod katerimi mirno drvi turkizen potok. Mokra, a sveže pokošena temmo zelena trava. Drobne svetilke, ki popolnoma neopazno osvetljujejo zvezdnato nebo.
Theodore je postal popolnoma navdušen nad svojo okolico, da je pozabil, s kakšno zoprno babnico se je tu znašel.
"Pojdiva na tisto mostiček! Tako romantičen je!" je nadležno vzkliknila Margaret in lorda potegnila za roko ter stekla skozi labirant raznoraznih rož.
Ko sta stopila na leseno konstrukcijo, je grofica sproščeno zaplesala in se nato naslonila na kovinsko ograjo ter si izredno prodorno ogledovala deročo vodo. Theodore pa si je vmes na skrivaj zaželel, da bi zaradi njenih izbuljenih oči padla z njenega romantičnega mostička.
"Vedela sem, da je tu tako prekrasno!" ga je zmotila soplesalka sredi temačnih misli. "Potok, most, bršljanj in " .... presunjeno se je ozrla v desno ... "Poglej tisti raj! Ta je še lepši! Greva!"
Preden ji je Margaret je stopila na vejo in se ob njo spotaknila. Skoraj bi se že udarila ob ograjo mostu, ko je Theodore samodejno stegnil roko in jo prijel za boke. Nato se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega – grofica ga je s svojo belo dlanjo prijela za njegov vrat ter mu približala svoje ustnice, ki so se kmalu znašle v stiku z lordovimi.
Theodore je bil presunjen nad Margetino predrznostjo. Kako se je znašel v poljubu s to pijavko? Kako je bila sploh tako drzna, da si to upa?
Vendar taki občutki niso trajali dolgo, temveč so jih zamenjali drugačni in predvsem presenetljivi. Mladega lorda je namreč nenadoma začutil užitek, ki mu ga je dal vsak grofičin poljub, tem pa se ni niti malo upiral. Kako sem lahko tak, ko pa sem z njo, se je vprašal. Ni našel odgovora, ker je v njegovih mislih bila ona. Njena pričeska, katera je ovijala njen ljubek bled obraz, pa njena navihanost in neodvisnost, ki sta jo napajali, ter seveda njen silovit jezik, ki se je mu prepletal po ustih. Vse je postalo briljantno in za Theodora je bila zdaj Margaret boginja, če ne že kar smisel, Sonce njegovega življenja ...
V istem trenutku Margaret odmakne usta od njegovih in se mu rahlo nasmehne. "Dokler se naslednjič ne vidiva, lord Harrington," je še dodala in izginila med cvetovi.*i*