Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 25. del
3
7. MAJ
Ko dvigalo končno prispe do mene, mi zacinglja telefon. Sama stopim notri in odklenem črn zaslon, medtem ko za menoj vstopi še nekdo. Po nekaj sekundah najdem Stephanovo sporočilo. A ga ne odprem.
Čim se vrata zaprejo, nenadoma zavoham znano omamno vonjavo, zato odmaknem oči od telefona, da bi našla njenega lastnika. Če ponovno pomislim zdaj, bi raje ostala uprta v fantovo sporočilo. Pred mano kajti stoji moj bivši, John Hughes.
"Ni se ti treba pretvarjati, da me ne vidiš, Isabella," spregovori kljub vsem mojim upom, da me je spregledal.
Odmaknem pogled od Stephanovega sporočila, ki se mi zdi kot najlepše zavetje v tem trenutku, in se ozrem proti bivšemu. Tudi zdaj je popolnoma enak kot prej. Kratki kostanjevi lasje, globoke sinje modre oči, sloka postava. Oh, in zdi se mi, da je še višji kot prej in zdaj nosi očala. Če sem iskrena, se zelo lepo ujemajo z njegovim podolgovatim obrazom in naredijo ga kar ljubkega. Ne, ne smem razmišljati tako! To je še kar tisti John, ki me je zapustil in tako prepustil solzam! "Si zdaj srečen, ko se ne *i*pretvarjam*i* več?" mu odvrnem, zatem pa zavijem z očmi in se posvetim mobilni napravi.
"Od vseh ljudi, ki jih poznam, sem še najmanj pričakoval, da bom naletel nate," se zamisli. "Si drugače še kar s tistim Davidom?" me še vpraša, kot da sva prijatelja in imava le sproščen klepet.
"Njegove ime je Stephan, ne David," ga rezko popravim. "In da, še kar sva par," še odgovorim na vprašanju in izrazito poudarim zadnjo izgovorjeno besedo.
"Menda ne za dolgo, kajne?"
Namrščim svoj obraz in povzdignem levo obrv od začudenja. "Kaj hočeš reči?" vprašam.
"No, resno misliš, da je s tabo, ker te tako globoko ljubi in ker si roža njegovega življenja?" mi s poetičnim glasom razložiti in ponovno zavrtim oči, tokrat zaradi neumnih besed, ki jih izgovarja. "To, kar ti pravi, so le laži. V resnici pa te le izkorišča."
"Ne bi mogel zveniti bolj podobno Jane."
Na njegovih ustih se pojavi droben nasmeh. "Potem ima prav."
"Veš kaj?" Obrnem se k njemu in se zazrem v njegove modre oči, v katere sem bila še pred kratkim tako noro zaljubljena. "Do vrha naju loči še kar nekaj nadstropij in definitivno tega časa ne bi preživela ob poslušanju tvojih monologov. Razumem, da si zgodovinar in da ljudje tvoje sorte radi govorite, vendar vzdrži se, prav?"
"Zelo poglobljen govor, Isabella, moram reči ..."
"Dvigalo se je ustavilo," ga prekine neznani glas. "Prosimo vas, da počakate na mestu, kjer stojite, in da ostanete mirni do prihoda strokovnjakov, ki bodo odpravili težavo. Hvala."
Ob tej novici postanem popolnoma paranoična. "Kaj?!" vzkliknem in ponovno obrnem proti Johnu. "Je to ZDA ali kje sem?! Tukaj v Montani sploh poznate kaj iz enaidvajsetega stoletja?!"
"Ni ti treba kričati, Isabella," umirjeno odvrne bivši. Ne poslušam ga, ampak namesto tega stopim do gumbov in histerično pritiskam na vse, kar vidim. Z njim že ne bom teh sto let, preden pridejo tako imenovani strokovnjaki. "Za vraga, saj se je le nekaj majhnega zlomilo! Ne bova umrla, Isabella!" povzdigne glas John.
"Vem, a ne bom ostala v tem majhnem prostoru s tabo!"
"Boste šli ven iz dvigala?" se za menoj oglasi moški glas. Zasukam se na peti in opazim delavca, za katerim stojim nekaj ljudi. "Kar nekaj ljudi kajti čaka, da vstopi, veste."
Lp,
dekle iz smetnjaka
Ko dvigalo končno prispe do mene, mi zacinglja telefon. Sama stopim notri in odklenem črn zaslon, medtem ko za menoj vstopi še nekdo. Po nekaj sekundah najdem Stephanovo sporočilo. A ga ne odprem.
Čim se vrata zaprejo, nenadoma zavoham znano omamno vonjavo, zato odmaknem oči od telefona, da bi našla njenega lastnika. Če ponovno pomislim zdaj, bi raje ostala uprta v fantovo sporočilo. Pred mano kajti stoji moj bivši, John Hughes.
"Ni se ti treba pretvarjati, da me ne vidiš, Isabella," spregovori kljub vsem mojim upom, da me je spregledal.
Odmaknem pogled od Stephanovega sporočila, ki se mi zdi kot najlepše zavetje v tem trenutku, in se ozrem proti bivšemu. Tudi zdaj je popolnoma enak kot prej. Kratki kostanjevi lasje, globoke sinje modre oči, sloka postava. Oh, in zdi se mi, da je še višji kot prej in zdaj nosi očala. Če sem iskrena, se zelo lepo ujemajo z njegovim podolgovatim obrazom in naredijo ga kar ljubkega. Ne, ne smem razmišljati tako! To je še kar tisti John, ki me je zapustil in tako prepustil solzam! "Si zdaj srečen, ko se ne *i*pretvarjam*i* več?" mu odvrnem, zatem pa zavijem z očmi in se posvetim mobilni napravi.
"Od vseh ljudi, ki jih poznam, sem še najmanj pričakoval, da bom naletel nate," se zamisli. "Si drugače še kar s tistim Davidom?" me še vpraša, kot da sva prijatelja in imava le sproščen klepet.
"Njegove ime je Stephan, ne David," ga rezko popravim. "In da, še kar sva par," še odgovorim na vprašanju in izrazito poudarim zadnjo izgovorjeno besedo.
"Menda ne za dolgo, kajne?"
Namrščim svoj obraz in povzdignem levo obrv od začudenja. "Kaj hočeš reči?" vprašam.
"No, resno misliš, da je s tabo, ker te tako globoko ljubi in ker si roža njegovega življenja?" mi s poetičnim glasom razložiti in ponovno zavrtim oči, tokrat zaradi neumnih besed, ki jih izgovarja. "To, kar ti pravi, so le laži. V resnici pa te le izkorišča."
"Ne bi mogel zveniti bolj podobno Jane."
Na njegovih ustih se pojavi droben nasmeh. "Potem ima prav."
"Veš kaj?" Obrnem se k njemu in se zazrem v njegove modre oči, v katere sem bila še pred kratkim tako noro zaljubljena. "Do vrha naju loči še kar nekaj nadstropij in definitivno tega časa ne bi preživela ob poslušanju tvojih monologov. Razumem, da si zgodovinar in da ljudje tvoje sorte radi govorite, vendar vzdrži se, prav?"
"Zelo poglobljen govor, Isabella, moram reči ..."
"Dvigalo se je ustavilo," ga prekine neznani glas. "Prosimo vas, da počakate na mestu, kjer stojite, in da ostanete mirni do prihoda strokovnjakov, ki bodo odpravili težavo. Hvala."
Ob tej novici postanem popolnoma paranoična. "Kaj?!" vzkliknem in ponovno obrnem proti Johnu. "Je to ZDA ali kje sem?! Tukaj v Montani sploh poznate kaj iz enaidvajsetega stoletja?!"
"Ni ti treba kričati, Isabella," umirjeno odvrne bivši. Ne poslušam ga, ampak namesto tega stopim do gumbov in histerično pritiskam na vse, kar vidim. Z njim že ne bom teh sto let, preden pridejo tako imenovani strokovnjaki. "Za vraga, saj se je le nekaj majhnega zlomilo! Ne bova umrla, Isabella!" povzdigne glas John.
"Vem, a ne bom ostala v tem majhnem prostoru s tabo!"
"Boste šli ven iz dvigala?" se za menoj oglasi moški glas. Zasukam se na peti in opazim delavca, za katerim stojim nekaj ljudi. "Kar nekaj ljudi kajti čaka, da vstopi, veste."
Lp,
dekle iz smetnjaka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hahhahah! john je še tut ni čist prebolel! bahahaha! pač vidiš tko tle Isabella: dej hočm ven! nočm bit tu s tabo! John: dej no girl umir se
pač the best! no zdj pa morm it! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
by
pač the best! no zdj pa morm it! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
by
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro. Moja vzornica si.
0
Moj odgovor:
jklklčćpćkjpoj
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: