21. MAJ
Vse je tako bedno. Leto se zaključuje, a predavanja so še daljša. Resno, komu se sploh da čepeti na presedenih stolih v predavalnici in poslušati o pedogeografiji in o sto in eni vrsti prsti? Kdo se je domislil tega dolgčasa? Za povrh vsega pa imam še ravno zadnji izpit v tem študijskem letu iz tega. Izpiti ... tudi to je nekaj brezsmiselnega. So le še eno mukotrpno sedenje — kot da ne sedim dovolj ali pač? — in pisanje najbolj nesmiselnih nesmislov. Na koncu pa se vse spremeni v val živčnosti, ko poteka prava razprava v moji glavi, če sem napisala pravilno vrsto prsti ...
A čem sem iskrena, moje misli ne polnijo študijske skrbi, ampak moje ljubezenske zveze. Te so se izkazale za izjemno dramatične, skoraj že podobne kakšnim grškim dramam. Pa nič ne pretiravam. Vsa ta zadeva s Stephanom mi res ne da miru. Oh, Stephan! Zakaj je moral postati tak? Mar ni mogel ostati tako perfekten kot je bil? In seveda John, ki je kar naenkrat prišel nazaj v moje življenje!
Zdi se, kot da sem kar se tiče ljubezni med dvema ognjema in enega moram izbrati. Ne vem, ali naj zaupam Johnu. Nisem prepričana, če lahko verjamem njegovim izpovedim o tem, kako me ljubi. Na drugi strani pa je še Stephan. Ne morem vam povedati, kako zelo se želim vrniti nazaj v dni, ko je bilo še vse v redu med nama.
Da, vse kaže na to, da me čaka kar težka odločitev. Presoditi bom kajti mogla, kdo je pravi zame in za koga sem le igračka.

Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Prečudovita. To bi bila najboljša možna beseda, s katero bi se dalo opisati Cornelio Dallinger, ko je stala na drobnem mostu. Medtem ko je potok mirno švigal naprej, se je z njenimi dolgimi lasmi igral veter ter jih prenašal sem in tja. S svojimi očmi je gledala naprej, nasprotno od struge.
Theodore je pomislil, da pogleduje tja v upanju na boljšo prihodnost, nato pa se napotil k njej.
*
"Ni mi všeč to, kar se dogaja med tabo in Dallingerjevo hčerko, Theodore," je trmasto povedal lord Harington in se popraskal po osivelih brkih, za katere bi se dalo trditi, da postajajo še svetlejši.
"Samo spoznala sva se," se je skušal začuditi in hkrati zlagati Theodore. Medtem pa je seveda molil, da bo po nekem čudežu prepričal staro tečnobo. "Tako pa ste mi naročili, mar ne?"
Oče se je glasno zasmejal in ob tem se je sin zavedal, da mu je spodletelo pri laganju. Smola. "Tudi če bi bil dober lažnivec, ti ne bi mogel verjeti, videl sem vaju namreč skupaj ... in to mi ni bilo tako zelo všeč."
Theodore je sam pri sebi zaklel, zatem pa se je zamislil. Zakaj za vraga bi očeta tako motilo njuno srečanje? Ni sam dejal, da se mora že enkrat oženiti, če ga spomin ne vara? "Oče," je spregovoril mlajši lord, "ne razumem, zakaj vas to tako moti."
Starec se je presedel na svojem naslonjaču in skomignil z rameni. "Stvar je v tem, da mi pravzaprav ona ni všeč."
"Saj je pomembno, da je meni, ne vam!" je vzkliknil Theodore, a oster očetov pogled mu da vedeti, da je storil napako.
"Meni že ne boš ugovarjal, Theodore," ga je utišal starec. "Kakorkoli, Dallingerjeva deklina definitivno ni primerna zate. Konec koncev Dallingerjevi niso tako ... kako naj rečem ... pomembna rodbina kot je naša."
"Ampak Cornelijin oče je v parlamentu. Poleg tega je bil načelnik vojske v eni izmed napoleonovih vojn, in to zelo uspešen."
"Hja, to je res, vendar načelnik ni tako pomembno mesto kot poveljnik," je odvrnil starec. Theodore se sicer na politiko in vojsko ni spoznal, kljub temu pa je vedel, da njegovemu očetu dobro mesto v vojski veliko pomeni. "In glede mesta v parlamenta ... Patrick Dallinger nima neverjetno pomembnega mesta v Londonu. Tudi brez njega bi šlo."
"Ljubim jo," ga je prekinil Theodore, ne misleč na posledice.
Stara razvalina se je na rahlo zasmejala in dejal: "To me čisto nič ne zanima. Ne morem dovoliti, da se oženiš z njo, ki je tako nizka. Kaj bi za vraga ljudje rekli? Si slišal, da se je mladi Harrington poročil s tisto Dallingerjevo spako ali kaj?"
Theodore je trmasto vstal in s hitrim korakom šel do svojega kabineta, vmes pa je poskušal zadržati solze. V glavi se mu je še kar pojavljala beseda spaka, ki jo je tako sovražil v zadnjih minutah. Spaka, spaka, spaka. Cornelia ne more biti spaka!