15. JULIJ (ČEZ ENO LETO)
"Kam pa moraš iti?" me nenadoma vpraša John in me preneha božati po licih.
"Sitcomova me je klicala," odvrnem in moj fant me začudeno pogleda. "Moja mentorica za pisanje je," obrazložim in njegov obraz je spet običajen.
"Je nujno?" nadaljuje in v njegovem glasu takoj zaznam, da me prosi, naj ostanem.
Na obrazu mi zaigra rahel nasmešek, ko mu povem: "Kmalu bom nazaj, tako ali tako pa se videva jutri."
"Do jutri je še štiriindvajset ur, kar je več kot tisoč minut, veš."
"Potem pa se vsaj posloviva v stilu, da bo hitreje mimo ves ta čas, ko bova ločena," odvrnem in najine ustnice se ponovno srečajo. Oh, če ne bi mogla iti, bi ostala tako za vseh teh tisoč minut!
"Se vidiva potem," prekine poljub John.
Da ne bi preveč pogrešala njegovih poljubov in dotikov, kar se da hitro odidem iz stanovanja ter se odpeljem na drug del mojega mesta.
"Oh, Isabella, skoraj bi ti že pozabila nekaj povedati!" vzklikne gospa Sitcom, moja stara mentorica, ko me zagleda pri vhodu v stavbo. Skupaj stopiva notri.
"Kaj pa se je zgodilo, gospa?" radovedno vprašam, medtem ko se mi v glavi rojeva polno idej, o čem bi lahko govorila.
"Mislim, da me sploh ni treba več treba nazivati z gospo ali me vikati," me še bolj zmede, "kajti ..., no ja, če pomislim ...., saj ne more biti popolnoma resnično, ampak najvetjetneje res .... Kakorkoli, pozabi, samo dvigni telefon na moji mizi."
Ubogljivo se sprehodim do pisalne mize in se v zadnjem momentu oglasim na telefon. "Pozdravljeni, sem Isabella Goodlay," pozdravim neznanca na drugi strani linije.
"Gospodična Goodlay, moje ime je Luis McCanbry in sem urednik založbe Ameriški ljubezenski romani," odvrne rezek moški glas, Sitcomova pa ob njegovih besedah skoraj poskoči v zrak. Le kaj naj si mislim? Kaj vse to za vraga pomeni?
"V redu ..., zakaj pa kličete?" precej nerodno vprašam, kot bi bila namesto dvajset stara pet let.
McCanbry se odkašlja, zatem pa odvrne: "Dobro novico imam za vas, Goodlayeva." O, kaj pa bi lahko bilo pozitivnega? "V naši založbi smo prebrali in predebatirili vaš roman Poslednji lord in z velikim veseljem vam sporočamo, da smo ga pripravljeni izdati."
Otrpnem in si prekrijem obraz z rokami. V trenutku občutim toliko začudenja, pomešanega z veseljem, kot sem ga doživela v več letih skupaj! A kljub temu se moje roke tresejo, vse skupaj se namreč sliši neresnično. Po enem letu neprestanega iskanja ponudb in prosjačenja mi je končno uspelo! Skoraj sem že upala, izgubljena v svetu spletkarskih založnikov, ko se je ta klic pojavil kot strela z jasnega. Ne, to preprosto ni resnično, ne more biti ...
"Isabella, tako sem presrečna! Končno ti je uspelo!" vzklikne Sitcomova, medtem ko se jaz še odločam, ali so vse to le sanje. Nenadoma stopi do mene in me objame.
"Hvala vam, gospa, vendar iskreno še sama ne vem, ali je ..."
"Ne nazivaj me več z gospa," me prekine gospa. "Zdaj ko boš izdala knjigo — sploh ti, ki si še tako mlada — si enakovredna meni."
To je preveč. Najprej do mene pride novica, da bo moj roman izdan, nato lahko tikam nekoga, kot je Sitcomova. Njo, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih obrazov New York Timesa in avtorica svetovnih knjižnih uspešnic?! To je najverjetneje ena izmed časti, ki si jih le redko kdo zasluži. In jaz sem eba izmed njih ...
"Gospodična Goodlay, ste še na zvezi? Pogovoriti se morava o ceni in vsem ostalem," nenadoma zaslišim telefon, na katerega v tem navalu čustev popolnoma pozabim.
Lp,
dekle iz New Yorka