Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 41. del
5
20. NOVEMBER
Sama - ne zaradi budilke - sedim v učilnici za angleščino. Ker mi postane dolgčas, začnem brati plakate na steni. A niti *i*Past Simple in Present Simple*i* ne odženeta dolgčasa. Zato začnem razmišljati o tem, kar sem naredila na pogrebu. Sramota. Sem lahko večji idiot? Resno, kričala sem v cerkvi pred vsemi tistimi ljudmi! Dokaz, da sem grozna.
Zvonec zazvoni in sošolci prihitijo v razred. John seveda s Catherine. Slišala sem, da sta zdaj najboljša prijatelja. Ali sta kaj več, pa mi še ni prišlo na uho. Zaenkrat.
Usedeta se ravno tokrat, ko profesorica House pride v razred. V rokah ne drži knjige kot običajno, ampak liste papirja. Oh, seveda! Pesniško uro imamo. To je ena šolska ura na leto, kjer celo uro pišemo pesmi na določeno temo. Večina je vesela, saj to pomeni, da ne bo spraševanja. Lani je bila tema družina. Kakšna super tema za siroto, kajne? Upam, da bo letos tema bolj primerna meni.
"Dijaki, pomirite se, prosim!" z njenim visokim glasom prosi. Ko vsi utihnejo, nadaljuje: "Kot veste, imamo danes pesniško uro. Letošnja tema so vaši občutki." Vsi začnejo bujno klepetati, profesorica pa pogleda Otta, ki sedi pred njo in mu poda prazne liste. Otto vstane in jih začne deliti. "Začnite!" nam še reče.
Ko mi Otto poda list, se šele zavem, da letošnja tema tako kot lanska ni meni primerna. Kaj naj napišem? To zmedo občutkov v glavi, ki ji še sama ne sledim? Deset minut gledam v strop in razmišljam, kaj naj napišem. Potem končno primem svinčnik in začnem pisati. Pišem o tem, kako se sramotno počutim zaradi tega, kar sem naredila v cerkvi. Dodam še to, da spet kujem bitko sama s sabo, ker mi je zopet uspelo, da se John ne druži z mano. Za konec napišem še nekaj besed o moji žalosti ob Ivyjini smrti. Ko napišem besedo *i*mrtva*i*, začutim solzo v mojih očeh.
Zvonec zazvoni za konec ure in potiho preberem svojo pesem. Ne boste verjeli, ampak pravzaprav mi je všeč. Kdo ve, morda sem Shakespeare iz enaindvajsetega stoletja! Samo hec. Moja poezija in moje pisanje ni vredno takega komentarja.
Ko pridem iz gimnazije, me pričaka presenečenje. Čez cesto stoji Alex in kriči, naj grem z njim domov. Stečem čez prehod.
"Kaj ti je, da hočeš, da grem s tabo domov?" vprašam.
Prekriža roke in odgovori: "Pomislil sem, da bi šla skupaj." Presenečeno pokimam. "Mimogrede, tvoj govor ni bil res dober, če ne bi ... jokala. Po resnici povedano - tudi jaz bi se jokal na tvojem mestu. Hej, kaj je to?" Pokaže na mojo pesem, ki štrli iz torbe.
"Oh, nič ni. Samo pesem, ki smo jo pisali pri anglesčini." Ugotovim, da me ne posluša.
"Kdo sta ta dva?" me vpraša in pokaže s prstom na Johna in Catherine, ki se veselo pogovarjata na drugi strani.
Ko ju pogledam, se Johnove modre oči srečajo z mojimi rjavimi. Pomislim na tisti naravoslovni dan v osnovni šoli, ko sem ga "pomotoma" poljubila. Bilo me je sram, a nisem obžalovala. Oh, kako si želim, da bi se to ponovno zgodilo! In da mi bi vrnil poljub seveda. Nato bi rekel, da me ljubi. Samo dve besedi in bila bi najsrečnejše dekle.
"Isabella?" me zbudi Alex iz sanjarjenja.
"Oh, pojdiva!" mu rečem in ga primem za ramo.
A ko hodi in glede naprej, se še enkrat obrnem nazaj. Johna je odšel. Iz ulice in iz mojega srca.
Sama - ne zaradi budilke - sedim v učilnici za angleščino. Ker mi postane dolgčas, začnem brati plakate na steni. A niti *i*Past Simple in Present Simple*i* ne odženeta dolgčasa. Zato začnem razmišljati o tem, kar sem naredila na pogrebu. Sramota. Sem lahko večji idiot? Resno, kričala sem v cerkvi pred vsemi tistimi ljudmi! Dokaz, da sem grozna.
Zvonec zazvoni in sošolci prihitijo v razred. John seveda s Catherine. Slišala sem, da sta zdaj najboljša prijatelja. Ali sta kaj več, pa mi še ni prišlo na uho. Zaenkrat.
Usedeta se ravno tokrat, ko profesorica House pride v razred. V rokah ne drži knjige kot običajno, ampak liste papirja. Oh, seveda! Pesniško uro imamo. To je ena šolska ura na leto, kjer celo uro pišemo pesmi na določeno temo. Večina je vesela, saj to pomeni, da ne bo spraševanja. Lani je bila tema družina. Kakšna super tema za siroto, kajne? Upam, da bo letos tema bolj primerna meni.
"Dijaki, pomirite se, prosim!" z njenim visokim glasom prosi. Ko vsi utihnejo, nadaljuje: "Kot veste, imamo danes pesniško uro. Letošnja tema so vaši občutki." Vsi začnejo bujno klepetati, profesorica pa pogleda Otta, ki sedi pred njo in mu poda prazne liste. Otto vstane in jih začne deliti. "Začnite!" nam še reče.
Ko mi Otto poda list, se šele zavem, da letošnja tema tako kot lanska ni meni primerna. Kaj naj napišem? To zmedo občutkov v glavi, ki ji še sama ne sledim? Deset minut gledam v strop in razmišljam, kaj naj napišem. Potem končno primem svinčnik in začnem pisati. Pišem o tem, kako se sramotno počutim zaradi tega, kar sem naredila v cerkvi. Dodam še to, da spet kujem bitko sama s sabo, ker mi je zopet uspelo, da se John ne druži z mano. Za konec napišem še nekaj besed o moji žalosti ob Ivyjini smrti. Ko napišem besedo *i*mrtva*i*, začutim solzo v mojih očeh.
Zvonec zazvoni za konec ure in potiho preberem svojo pesem. Ne boste verjeli, ampak pravzaprav mi je všeč. Kdo ve, morda sem Shakespeare iz enaindvajsetega stoletja! Samo hec. Moja poezija in moje pisanje ni vredno takega komentarja.
Ko pridem iz gimnazije, me pričaka presenečenje. Čez cesto stoji Alex in kriči, naj grem z njim domov. Stečem čez prehod.
"Kaj ti je, da hočeš, da grem s tabo domov?" vprašam.
Prekriža roke in odgovori: "Pomislil sem, da bi šla skupaj." Presenečeno pokimam. "Mimogrede, tvoj govor ni bil res dober, če ne bi ... jokala. Po resnici povedano - tudi jaz bi se jokal na tvojem mestu. Hej, kaj je to?" Pokaže na mojo pesem, ki štrli iz torbe.
"Oh, nič ni. Samo pesem, ki smo jo pisali pri anglesčini." Ugotovim, da me ne posluša.
"Kdo sta ta dva?" me vpraša in pokaže s prstom na Johna in Catherine, ki se veselo pogovarjata na drugi strani.
Ko ju pogledam, se Johnove modre oči srečajo z mojimi rjavimi. Pomislim na tisti naravoslovni dan v osnovni šoli, ko sem ga "pomotoma" poljubila. Bilo me je sram, a nisem obžalovala. Oh, kako si želim, da bi se to ponovno zgodilo! In da mi bi vrnil poljub seveda. Nato bi rekel, da me ljubi. Samo dve besedi in bila bi najsrečnejše dekle.
"Isabella?" me zbudi Alex iz sanjarjenja.
"Oh, pojdiva!" mu rečem in ga primem za ramo.
A ko hodi in glede naprej, se še enkrat obrnem nazaj. Johna je odšel. Iz ulice in iz mojega srca.
Moj odgovor:
Mika123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.