42. POGLAVJE
Tiho hodim mimo šolskih omaricih. Nikogar ni več razen mene. To mi je všeč, saj ni dretja in teka od ene do druge omarice.
"Moral bi narediti to, John!"
Ob omembi njegovega imena se ustavim in pogledam nazaj. Nikogar. Ozrem se naprej. Nikogar. Nato pogledam za vogal in vidim jezno Catherine in Johna, ki stoji zraven. Skrijem se, da me ne zagledata, in napnem ušesa.
"Moral bi to narediti!" razburjeno ponovi Catherine.
"Zakaj bi ti moral dovoliti, da kopiraš moj test za matematiko?"
Oh, za to se gre. Veste, pred enim tednom smo pisala matematiko in Catherine je dobila dve, John štiri. No, Catherine ravno ne sije v matematiki in sklepam, da je - ker je vedela, da John zna bolje - hotela, da kopira Johnov test. In zdaj je seveda po njenem moja simpatija razlog za dvojko.
"Moral bi mi dovoliti, ker naj bi bil moj prijatelj!" zakriči Catherine. Ima srečo, da res nikogar ni v šoli. Razen mene seveda.
"No, če misliš, da nisem dober prijatelj, potem pač ne moreva biti prijatelja, kajne?" pove John na karizmatičen način, kakršnega zna le on. "Adijo Catherine."
John se obrne in že stopi naprej, ko ga Catherine močno prime za roke in ga obrne, da si gledata v oči. "Jaz ..." izreče Catherine in v njenih zelenih očeh se pojavijo solze. "... te ljubim ... odkar sem te spoznala."
"Je to manipulacija?" Seveda je. Ne ljubi ga zares, le izkoriščati ga hoče. Lepa Catherine je končno pokazala svoj pravi obraz.
"John, res misliš?" z nežnim glasom pove Catherine in s prsti zdrsi po njegovih licih in ga milostno pogleda v oči. Ne pusti se ji!
Kot da bi vedel za moje misli, John odmakne njeno roko in jo odrine. "Manipulatorka si, Catherine! In izkoriščevalska!" To! John se obrne in jezno odide stran. Catherine se neuspešno pretvarja, da joka. Opazujem jo in v meni se nabira jeza. Kako si je ...
"Kaj pa ti delaš tu?"
Zbudim se iz zasanjanosti in pred sabo zagledam Johna. Njegov še kar jezni obraz, ki ni prav dosti stran od mojega, mi postaja vedno bolj privlačen. In njegove ustnice zgledajo tako mamljive. Si jih lahko malo privoščim? Za konec dneva?
"Isabella, kaj delaš tu?!" me zopet zbudi z razliko, da je zdaj res jezen.
"Em, no ..." Prekleto. Kaj naj rečem?
"... v knjižnico grem vrnit knjigo."
"Zaprta je, Isabella."
"Oh!" kot največji trot na svetu rečem in grem hitro stran. Kakšna zguba sem.