Hay
Večina zgodb se začne malce dolgočasno, dajte moji čas in postala bo zanimiva.
Ko sem se vrnila v sobo, da bi naredila domače naloge, sem opazila, da je bila torba odprta in tista barbika na tleh. Pobrala sem jo in sedla na posteljo. Zdaj sem si jo podrobneje ogledala. Imela je kostanjevo rjave lase in venček pravih cvetlic na glavi. Njene oči so bile temno zelene in izgledale so precej resnično. Oblečena je bila v majico do popka in kratke kavbojske hlače. In bila je bosa. To me je presenetilo, kajti kdorkoli jo je pustil v parku, je prav gotovo ni pustil bose. Pri barbikah je zabavno ravno to, da jih oblačiš v različne oblekice (in čevlje). Strmela sem v njo in upala, da bo oživela. Točno to sem razmišljala. Kako bo igračka oživela. To se ne dogaja, sem se opomnila in jo odložila na nočno poličko.
Nato sem naredila domače naloge (in zraven na ves glas nabijala glasbo). Čim hitreje sem hotela iti spat. Drugače bi najbrž morala z mamo gledati kakšno romanco, pri kateri bi se jokala. To mi gre na živce. In danes sem se že dovolj družila z njo.
Ko sem se vrnila iz kopalnice, je bila barbika spet na tleh. Začudeno sem jo gledala, potem pa skomignila z rameni. Najbrž je padla na tla. Prestavila sem jo na pisalno mizo in zlezla v posteljo.
Sredi noči me je prebudil nek zvok. Prižgala sem luč in zagledala barbiko stati na mizi. S široko odprtimi očmi me je gledala, nato pa se je sesedla in skrila obraz v dlani.
»Ne boj se, nič ti ne bom storila« se pomirjevalno rekla in sedla na stol.
Pokazala mi je objokane oči in tiho rekla: »Hvala, to mi pomeni veliko«
Nekaj časa sem jo opazovala, nato pa ji ponudila roko (ali bolje prst, moja roka je tako velika kot ona) in rekla: »Ime mi je Rebecca«
»Jaz sem Rea« je odgovorila in stresla ponujeno.
»Kako to, da si živa?« sem bleknila, še preden sem dobro pomislila.
Takrat se je nasmehnila (zelo je lepa, kadar to naredi) in pojasnila: »Vse je mogoče, samo verjeti moraš. Poleg tega, le zakaj ne bi imele »igrače« skrivnega življenja?«
Na to nisem imela odgovora. Saj sem gledala Svet igrač in tudi tam so igrače žive. Potem sem se je dotaknila. Na otip je čisto takšna kot jaz, samo majhna in ure dolgo lahko leži v pozi lutke (to mi je že dokazala). Nato sva bili dolgo časa tiho.
Izgledalo je, kot da je zaspala, zato sem se tudi jaz po nekem času vrnila v posteljo.
Musicgirl
Večina zgodb se začne malce dolgočasno, dajte moji čas in postala bo zanimiva.
Ko sem se vrnila v sobo, da bi naredila domače naloge, sem opazila, da je bila torba odprta in tista barbika na tleh. Pobrala sem jo in sedla na posteljo. Zdaj sem si jo podrobneje ogledala. Imela je kostanjevo rjave lase in venček pravih cvetlic na glavi. Njene oči so bile temno zelene in izgledale so precej resnično. Oblečena je bila v majico do popka in kratke kavbojske hlače. In bila je bosa. To me je presenetilo, kajti kdorkoli jo je pustil v parku, je prav gotovo ni pustil bose. Pri barbikah je zabavno ravno to, da jih oblačiš v različne oblekice (in čevlje). Strmela sem v njo in upala, da bo oživela. Točno to sem razmišljala. Kako bo igračka oživela. To se ne dogaja, sem se opomnila in jo odložila na nočno poličko.
Nato sem naredila domače naloge (in zraven na ves glas nabijala glasbo). Čim hitreje sem hotela iti spat. Drugače bi najbrž morala z mamo gledati kakšno romanco, pri kateri bi se jokala. To mi gre na živce. In danes sem se že dovolj družila z njo.
Ko sem se vrnila iz kopalnice, je bila barbika spet na tleh. Začudeno sem jo gledala, potem pa skomignila z rameni. Najbrž je padla na tla. Prestavila sem jo na pisalno mizo in zlezla v posteljo.
Sredi noči me je prebudil nek zvok. Prižgala sem luč in zagledala barbiko stati na mizi. S široko odprtimi očmi me je gledala, nato pa se je sesedla in skrila obraz v dlani.
»Ne boj se, nič ti ne bom storila« se pomirjevalno rekla in sedla na stol.
Pokazala mi je objokane oči in tiho rekla: »Hvala, to mi pomeni veliko«
Nekaj časa sem jo opazovala, nato pa ji ponudila roko (ali bolje prst, moja roka je tako velika kot ona) in rekla: »Ime mi je Rebecca«
»Jaz sem Rea« je odgovorila in stresla ponujeno.
»Kako to, da si živa?« sem bleknila, še preden sem dobro pomislila.
Takrat se je nasmehnila (zelo je lepa, kadar to naredi) in pojasnila: »Vse je mogoče, samo verjeti moraš. Poleg tega, le zakaj ne bi imele »igrače« skrivnega življenja?«
Na to nisem imela odgovora. Saj sem gledala Svet igrač in tudi tam so igrače žive. Potem sem se je dotaknila. Na otip je čisto takšna kot jaz, samo majhna in ure dolgo lahko leži v pozi lutke (to mi je že dokazala). Nato sva bili dolgo časa tiho.
Izgledalo je, kot da je zaspala, zato sem se tudi jaz po nekem času vrnila v posteljo.
Musicgirl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
napiši nov del
pls
pls
0
Moj odgovor:
Mika123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.