Jack
Kylie je bila nezavestna zato sem jo odpeljal k sebi domov. Moja mama je zdravilka zato sem vedel, da lahko pomaga Kylie. Ko sva prišla in me je mama videla z nezavestnim dekletom v naročju, jo je skoraj zadela kap. Pritekla je do mene in me vprašala: »Jack! Kaj se je zgodilo? Si ji ti to storil?!«. »Seveda ji nisem! Eric je bil. Napadel jo je.«. »Kaj? Eric?! Ne. Ne morem verjeti. Eric je bil vedno tako prijazen. Zakaj bi storil kaj takega?!«. Bila je zelo žalostna. Z Ericom sva bila včasih najboljša prijatelja. Potem pa sem ugotovil, da Eric ni vilinec ampak demon. Demoni so ubijali vilince. Nekaj tednov po tem, so našli mojega očeta. Mrtvega. Ubil ga je demon. Najhuje pri vsem tem je bilo to, da sem bil edini, ki sem vedel, da je Eric demon. Torej sem bil tudi edini, ki sem vedel, da je bil Eric edini demon v našem celotnem mestu. In demoni nikoli ne zapustijo svojega mesta. Zato sem vedel, da je Eric ubil mojega očeta. Šel sem k njemu. Skregala sva. Prepir je prišel tako daleč, da sva se spopadla. Tisti dan sem prišel domov z veliko in globoko rano na prsih. Mama me je sicer pozdravila ampak brazgotina je ostala. Že štiri leta, torej od kar sva se tisti dan spopadla, me brazgotina začne grozno boleti na tisti dan. Demonske rane so zastrupljene zato ti pustijo posledice do konca življenja. Mami nisem nikoli povedal kaj se je zares zgodilo. Nisem ji povedal, da je Eric ubil očeta. Ko pa me je vprašala kje sem se tako poškodoval sem ji rekel, da je bila nesreča. Nikoli ji nosem povedal kakšna »nesreča« se mi je zgodila. Mama se je preprosto morala sprijazniti s tem, da ji ne bom povedal čeprav po mojem sumi, da mi je reno naredil demon. Torej Kylie sem odnesel v hišo in jo položil na kavč, ki ga je mama uporabljala tudi kot mizo za zdravljenje. Počaka sem, da je mama prišla v hišo, potem pasem vstal in ji rekel, da grem poiskat Erica. Najprej me je poskušala ustaviti in nekaj časa sva se pregovarjala. Potem, pa sem ji rekel, da Kylie potrebuje pomoč je končno popustila. Vedno ji je bila ena najbolj pomembnih stvari, da bi pomagala ljudem pa tudi vilincem, ki potrebujejo njeno pomoč. Medtem, ko se je mama posvetila Kylie, sem jaz šel poiskat Erica. Imel sem nekaj idej, kje bi Eric lahko bil. Mesta, kjer sva se pred štirimi leti še sestajala, je on za razliko od mene še vedno uporabljal. Sestajala sva se v neki stari prikolici na robu gozda, v jami odmevov( samo midva sva ji tako rekla, ker je notri res močno odmevalo) in v drevesni hiški na edini jasi, ki je bila v najinem gozdu. Najprej sem šel v jamo. To je bil Ericov najljubši kraj od vseh. To sem vedel, ker sem ga velikokrat videl oditi v jamo tudi brez mene. Ko sem prišel v jamo sem se pripravil, da bi napadel, ker če je Eric tu, potem bi me lahko vsak trenutek napadel in tudi ubil. Demoni so zelo maščevalni. Če bodo hoteli, te lahko tudi ubijejo zato, ker si jih enkrat premagal. Obhodil sem celotno jamo in pregledal vse kotičke, ampak Erica nisem našel. Razočarano sem odšel iz jame in odšel do prikolice, ki pa je bila na žalost eno uro hoje od jame odmevov. Ko sem prišel do prikolice, sem najprej pregledal okoli prikolice, če bi bile okrog slučajno kakšne sledi, ki bi razkrile, da je bil kdo pred kratkim tu. Ničesar ni bilo. Odprl sem vrata in pogledal v notranjost. Vse je bilo točno tako, kot je bilo pred štirimi leti, ko sva bila nazadnje tu. Vse v prostoru je prekrivala debela plast prahu. Eric zagotovo že zelo dobo ni bil tu. Ostane le še drevesna hiška. Meni najmanj ljuba. Hiško sva zgradila res visoko. Še danes ne vem kaj mi je bilo, da sem se strinjal, da jo zgradiva 50 metrov nad tlemi. Na srečo je bila hiška le deset minut stran od prikolice. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila ta, da je bila lestev spuščena. Drug pa ta, da je bila lestev ravnokar spuščena, saj sva z Ericom naredila tak mehanizem, da se lestev enostavno dvigne nazaj gor po petih minutah. Tako sem takoj vedel, da je zgoraj Eric. Vedel pa sem tudi, da je zagotovo Eric, ker sva hiško obdala z urokom, ki je vsakemu prikazal tisto, kar so najbolj sovražili. Tako zagotovo nihče drug ni šel v hiško. Splezal sem gor po lestvi in pogledal naokrog. Nikjer nikogar. »Eric!« sem zaklical »Eric!« »kaj se pa dereš vilinček?« se je slišalo za mojim hrbtom. Obrnil sem se in pred mano je stal Eric in se mi režal v obraz. »Zakaj me iščeš?« je vprašal »zakaj si jo napadel?« sem ga vprašal nazaj. »Oh nisem je hotel napasti, hotel sem jo le odpeljati k mojemu gospodarju. Ampak punca se je upirala in moral sem jo onesvestiti. Seveda, pa kot si videl je prepočasi delovalo in se je onesvestila, ko mene ni bilo več.« je rekel »kako si sploh vedel kje sva? Šola je ogromna.« pogledal me je naravnost v oči in točno sem vedel kaj bo naredil ampak preprečiti mu tega nisem mogel saj nisem znal. »Telepatski pogovor kaj? Tako si torej ugotovil kje sva. No, naslednjič ti bom to preprečil.« »Nehaj mi brati misli Eric.« sem rekel »Ali pa se jih ti nauči obvarovati Jack.« mi je zabrusil nazaj. »Zdaj pa…samo še nekaj moram narediti…« je rekel. Pogledal me je s tistim »oprosti, ni mi žal« pogledom. Nisem takoj ugotovil kaj namerava. Dokler se ni zagnal vame in me porinil s hiške. V tistem trenutku sem ugotovil zakaj je hotel, da je hiška zgrajena tako visoko in zakaj je Eric hotel, da je zgrajena nad prepadom na dnu katerega teče reka. Vse to je naredil zato, da me bo lahko ubil ob pravem trenutku. »Zakaj?« sem pomislil. Nisem dobil odgovora, čeprav sem vedel, da me je Eric slišal.
Tako to je drugi del moje zgodbe. Upam, da vam bo všeč. Če vam bo, lajkajte in komentirajte:heart:
PercyPotterfan