Kylie
DRIIIIIIIIN! Končno! Konec pouka. Danes je zadnji dan šole in res se že veselim počitnic. Čeprav bom ves čas doma. Letos z družino ne bomo šli nikamor. Še na morje ne! Ne vem… mogoče pa je tako še celo bolje. Naslednje leto začnem hoditi v srednjo šolo in verjetno se moram med poletjem pripraviti na to. Omg! Kaj mi je? Počitnice se niso še niti dobro začele, jaz pa že razmišljam o šoli! Ampak v bistvu mi je malo tudi žal, da grem naslednje leto že v srednjo šolo. Letos smo dobili novega sošolca. Res je zelo luškan in na mojo srečo je prišel v naš razred. Ime mu je Jack. Oh… verjetno bi se morala tudi sama predstaviti. Ime mi je Kylie Benson. Živim z svojo mami in atijem. Sem edinka – na srečo(ali pa na žalost?). Torej Jack mi je res všeč in upam, da sem tudi jaz njemu. Torej zvonec je zazvonil in stopila sem iz razreda, da pospravim svoje zvezke v torbo. Ko se obrnem, pa kar naenkrat pred mano stoji Jack. » Hej, a bi šla danes popoldne z mano ven?«, je vprašal. Začudeno sem ga pogledala. » A meni to govoriš?« sem vprašala. Nasmehne se » komu pa bi če ne tebi?«. Nisem mu znala odgovoriti. Nekaj časa sva se gledala, potem pa je naenkrat rekel: » Sej če nočeš iti lahko rečeš tudi ne.«. » Ne, ne! Z veseljem bi šla ven s tabo!« sem rekla. » Ok. Super. Se vidiva danes ob 4h popoldne?« » Ja, v redu. Se vidiva takrat.« sem rekla že čisto vzhičena. Takoj, ko je izginil za vogalom sem se obrnila in začela na tiho cviliti v omarico. Toda čez nekaj časa, ko sem se umirila sem ugotovila, da je v šoli nenavadno tiho. Pogledala sem okoli sebe in ugotovila…ugotovila, da so vsi zamrznjeni! Mislim ne kot » zamrznjeni v led« ampak kot » zamrznjeni v času«. Tako so bili zamrznjeni. Takrat pa sem ugotovila, da se nekdo premika. Proti meni je hodil Eric. Eric je najbolj popularen fant na celotni šoli. Vse punce ga obožujejo meni pa dejansko nikoli ni bil pretirano všeč. Zdel se mi je zloben. Torej Eric je hodil proti meni, kar se mi je zdelo zelo čudno, če so bili vsi ostali zamrznjeni. »Zaščitil sem se« je rekel. »Kaj?« sem se začudila. »Zato me nisi mogla zamrzniti. Ker sem se zaščitil« je rekel. »A. V redu.« sem rekla. »Nisi mu všeč. Jacku mislim. Nisi mu všeč.« je rekel »S tabo hoče iti ven le zato, ker ve, da si posebna.«. Ko sem to slišala sem bila zelo prizadeta. Saj ima prav. Zakaj bi bila všeč Jacku. Nikoli me ni nit pogledal zdaj pa hoče kar na enkrat ven z mano. Takrat pa sem ga zaslišala. Jackov glas. Pogledala sem okrog sebe, ampak razen Erika ni bilo nikogar. »Kylie!« spet sem ga slišala. »Jack« sem pomislila »kje si?«. »Na drugem koncu šole. Prihajam k tebi. Ko se bova znebila Erica, ti vse razložim.«. »V redu.« sem rekla. Spet sem pogledala Erica ampak je ta že skočil name.
Jack
»Aaaaaaaaaa!« zaslišal sem dekliški krik. Vedel sem, da mi zmankuje časa. Stekel sem. Bil sem že blizu Kylijine omarice. Ko sem končno prišel, do tja, sem videl, grozen prizor. Kylie je poskušala zbežati. Bila je poškodovana in po rokah je imela praske. Nad njo pa je letel Eric preobražen v demona. Imel je velika usnjata krila in dolge kremplje na rokah. Kylie je poskušal zgrabiti za roke in jo dvigniti v zrak, ampak se mu je ta vsakič izmuznila. To pojasnjuje zakaj je bila popraskana samo po rokah. »Hej!« sem zakričal »pusti jo pri miru!«. Oba sta me pogledala, kot, da sem padel z Lune. Dokler nisem zakričal me sploh nista opazila. »Pusti jo!« sem spet zakričal. »Kaj pa boš storil vilinček?« se mi je Eric zarežal v obraz. Začutil sem kako sem zardel. Res je vilinec sem. Torej ni najbolj pametno če se poskusim boriti z demonom. Ampak Kylie je bila v nevarnosti. Moral sem jo rešiti. Pogledal sem Kylie, ki me je prestrašeno gledala. Verjetno ni pričakovala, da je fant s katerim bi morala iti danes ven vilinec. Malo sem pomislil potem pa sem se zagnal v Erica. Verjetno ni pričakoval, da bom storil kaj tako neumnega, saj se je odzval trenutek prepozno. Jaz sem ga že začel spreminjati v zlato. To je namreč moja moč. Lahko nadziram drage kamnine. Torej posledično tudi koga spremenim v katero od njih. Ampak demone je veliko težje spremeniti v drago kamnino kot katero drugo bitje. In tudi Eric se je kar hitro osvobodil. Jaz pa sem še vedno vztrajal pri spreminjanju v zlato. Tudi če ga ne bi mogel spremeniti, sem moral vztrajati, ker sem vedel, da večkrat, ko bo razbil zlati oklep, ki znova in znova začenja rasti okrog njega, več moči bo porabil. In res! Čez nekaj časa me je le še sovražno pogledal, potem pa se razblinil v prah. Nasmehnil sem se. Čeprav sem vedel, da ni umrl ampak je le pobegnil. Še se bo vrnil. In hotel se bo maščevati. Potem pa se spomnim na Kylie. Hitro stečem k njej. Ravno ji je uspelo vstati. »Hvala« je rekla, potem pa se je zgrudila. Ujel sem jo v zadnjem trenutku.