5.POGLAVJE

°°°°°°°°°°°°°°°°°
《Bodi to, KAR SI, vse drugo je že zasedeno (Oscar Wilde).》
°°°°°°°°°°°°°°°°°

"Tišina prosim!" se je zadrla Denijeva. Mary Dany je bila profesorica detektivske taktike in obrožitve.
Nazven stara ženska(okoli 60 jih je morala imeti) katero pa ni bilo ravno dobro razejziti.
Takoj ti je dala za pisati esej o snovi, ki smo jo obravnavali. Za povrhu pa ga je še ocenila.

"Dobro. Danes bo z vami Victor Benedict. Moram vas opozoriti, da boste imeli en mesec prilagojen program na temo kako postati agent FBI.
Izvolite gospod Benedict vam kar predajam besedo"

Včeraj sem o njem izvedela največjo skrivnost. To da sva bila enaka.
Tega dejstva sem se razveselila, kajti pomenilo je, da se lahko vsak savant vključi v okolje - v ta svet, če si to zares želi.

"Hvala lepa gospa Deny. Ja kot sem se že danes zjutraj predstavil sem Victor.
Glede na to, da ste si izbrali zelo specifičen poklic vas naprošam da mojim navodilom lepo sledite, kajti le najbolj vztrajni bodo uspeli. To si zapomnite."

Sama sebi sem se nasmehnila ob incidentu pred nekaj urami...
Zaenkrat sem se Becketove še izogibala. V njenih očeh sem bila videti ena velika napaka s klicajem.

Vseh skupaj nas je bilo okoli trideset. Med njimi je bil tudi Liam. Izbral je isti program kakor jaz.
Načrtno sem spregledala, da njemu posveča najmanj pomoči.
Nekako logično, saj je vse obvladal v nulo. Še jaz sem potrebovala kar nekaj časa, da sem osvojila taktiko vklenjevanja osumljencev.

"Tako, tako zelo dobro ti gre. Mogoče poskusi prste dati bolj skupaj, saj s tem preprečiš, da te zločinec opraska," je dejal Vicktor ko sem ga poskusila vkleniti najprej z rokami.

Ko smo vsi približno znali smo se razdelili v pare. Sama pristala z Liamom.
Eden je bil zločinec drugi pa FBI, ki ga je moral uloviti.
Naloga je bila precej daleč od preproste, zlasti če je bil on ropar na primer.
Že sem bila pripravljena, da ga zgrabim, a se je zadnji hip odmaknil.
"Veš kaj morda bi bilo bolje zamenjati vloge"

"Prav, če tako misliš. Veš kljub temu bi te lahko podrla"
Njegovi svetleče beli zobje so se postavili v raven nasmeh.
Dolgčas mu je bilo, vedno znova igrati vlogo zlobneža, čeprav sem si njega vedno predstavljala na takšen način.

Izogibala sem se mu kolikor se je le dalo, vendar nisem bila rojena za tole.
V nekem trenutku sem se mu namreč za las umaknila nato pa je skočil name in me podrl na tla.
Ne pravim, da to ni bilo kul. Ah kje pa. Na nek način prav prijetno, ko se je tako name zvalil ter mi poskušal vkleniti roke.

Sam je gotovo mislil, da sem končala, ampak sem ga pretentala.
Vedno sem imela več moči v nogah, kakor v rokah zato sem ga z nogami sunila v trebuh.
Takoj ko je malce popustil prijem sem se zganila in vstala.

Na hitro sem ga ošvrknila s pogledom če je z njim vse okej.
Presenečen le za trenutek, potem pa je eksplodiral.
Videla sem kako sem mu dala nov zagon. Tokrat se mu nisem nameravala kar pustiti. Borila sem se do zadnjega.

Medtem najinem lovljenjem nisem opazila, da so se vsi ustavili ter strmeli v naju.

Preveč sem padla v igro. Nič me ne bi moglo ustaviti, razen...

Pred očmi se mi je zoper zavrtel prizor med fantkom in punčko.

Punčka je bila v kotu, fant pa na sredini.
Drug drugega sta komaj opazila. Oba sta pozabila svoje ime te njeno/njegovo.
Kljub temu sta se vseeno zavedala, prisotnosti s pomočjo drugih reči.

Fant jo je iskal z občutki. Našel je belo črno avro.
Dekle pa se je usmerilo na njegovo energijo. Našla ga je.
Bila je zelo nizka, v drugem pomenu njegov tank je bil spraznjen.
Četudi je dobival hrano in vse, se mu ta ni povečala, to sta vedela tudi...Kdo že? Ni se ju spomnila.
Zavedala pa se je, da ju bodo kmalu prestavili - razdvojili.
Škodila mu je, ni mu mogla več pomagati. Njene moči na njem niso delovale, saj je bil predaleč...

Padla sem na tla, v bistvu sem se zgrudila. Zraven mene pa Liam.

Kaj je bilo tole?

Pogledala sem Liama, bil je izmučen kakor jaz. Nenadoma me je zaskrbelo, saj ni mogel tega videti ne?
Kaj pa če je lahko? Misel sem v hipu zavrgla.

K nama je pritekel Victor. "Kaj se je zgodilo? Sta v redu?" nama je bolj prišepnil. Ni želel zganjati celega cirkusa.
Liam se je počasi pobral iz tal. Sama sem bila še vedno malo "omamljena."
Podal mi je roko, da bi mi pomagal vstati.

"V redu sva" sem odgovorila kar za oba. Mislim, da se je Liam strinjal, čeprav je bil videti zelo pretresen.

Zvonilo je. "Vsi ostali lahko greste, vidva pa počakajta z mano" je zaklical za njimi. Vidno oddahnjeni so se kar zapodili iz telovadnice.

"Kdo od vaju mi bo razložil vse skupaj?"

Spogledala sva se. Ne vem kaj bi mu rekla. S tistimi rotečimi očmi sem pogledala Liama ter mu dala vedeti, da naj sam pove. Kar koli je že bilo, ni bilo enako kakor pri meni, vsaj mislim.

Narahlo je zavil z očmi ter zavzdihnil: ,, No ja nimam kaj dosti sreče s tem Vick. Em... če nisi opazil sva se lovila. Čisto izmučena sva bila, malo histerije malo pretiravanja in se zgodi."

Bravo! Joj bolj slabo pa se tudi ne bi dalo.

"Če sem natančen, se meni ni zdelo tako" pogled je zapičil vame.

'Povej mi resnico' spet je začel s tem. Razbijalo mi je v glavi, kot peklenski ogenj.

Trudila sem se preslišati njegovo prislino prošnjo. "Če je pa res. Ravno ti bi moral razumeti to, da preveč mučenja je pač preveč"

"Tole, da je zate mučenje. Ha! Resno vaju prosim, da mi v naslednje ne lažeta več. Tokrat vama pogledam skozi prste. Vendar se morata zavedati, da kakršnakoli bolezen, simptom, ali kaj drugega vama lahko odnese vse. Zato mi morata nujno povedati, če vaju bo kaj mučilo. Zdaj pa pojdita."

Tdroživ, kaj naj rečem drugega.

Hitro sva se obrnila. Liam vidno razočaran je odšel prvi.
Ravno sem bila pri vratih, ko mi Vicktor zakliče: " Le glej, da se nisem napačno odločil glede sinoči"

Upam, da res ne.

*

Bil je čas kosila. Z Liamom se potem nisva več videla.
Zdel se mi je čuden. Bi se mu morala opravičiti?
Zakaj le?

"Xen moram ti povedati novico!" Vsa presenečena je Alice govorila s polnimi usti.
"Imeli smo Uriela. To je tisti z blond lasmi. No on je forenzik in je res odličen pri svojem delu" da sem poznala Uriela in ostale ji včeraj nisem zupala. Z Victorjem smo se odločili, da je najvarneje če ji povem, da me je Becketova oprostila - saj res danes jo začuda nikjer nisem opazila še od daleč ne.
"Ne boš verjela kaj mi je rekel po koncu ure?"
Z narejenim zanimanjem sem jo pogledala. "No kaj?"
"Da sem zaenkrat njegova najboljša učenka.
Jupi jupi jej. Jupi jupi jej. Hej!" Presrečna je bila.
Od takrat ko je prispela sem, namreč ni imela občutka, da bo tukaj zdržala en mesec. Sama sem jo morala opogumljati in izplačalo se je.

"Vau ne vem kaj naj rečem" kar je bilo res.
"Saj vem, saj vem. A ni to kul. Oh komaj čakam na prvi izpit. Prvega bodo imeli Benedictovi pod nadzorom.
Mogoče mi bo prištel kakšno dodatno točko, nikoli ne veš"

Ojoj. Pametno bi jo bilo na tole malo opozoriti, zlasti zaradi tega, ker ga ne pozna v celoti.
Ampak ne morem ji uničiti njenih sanj. Ne še zdaj.

Namesto, da bi mi začela fantazirati njene spletke, (v dobrem smislu ) sem načela drugo temo.

"Alice se ti je že kdaj zgodilo, da si imela privide?"
"Privide? Ah ne, pravijo pa da obstajajo nekateri ljudje, ki so se jim miselni procesi v možganih ob rojstvu spremenili, a najverjetneje to ni res. Zakaj sprašuješ?"
"Nič, nič samo padlo mi je na pamet, ker sem vid... em se spomnila mojega prejšnjega prijatelja Alexija- ja tako smo ga klicali. No trdil je, da je em... videl privide, misliš da je bil po tem takem zmešan?"

Moje laganje je za eno samo žabo.

Če je že opazila mojo nerodnost se na to ni ozirala. To je bila ena izmed njenih lasnosti, katere sem zares cenila.
"Teoretično bi šlo skozi, a za takšno bolezen obstajajo druga imena, ki so bolj kako naj temu rečem lepša. Npr. Shizofrenija.
Samo potem bi bilo za to krivo predvsem prehranjevanje oz. druge posledice kroničnih bolezni."

Kje se je vse to naučila ne vem, lahko pa sem odkljukala eno možnost. Kronična bolezen zagotovo ni.

Želela sem jo povprašati o drugih boleznih, ki niso kroničnega izvora a je k njej prisedel Jonathan.
"Živjo punce, kva dogaja?"

"Nič posebnega. Pa pri vas? Slišala sem, da se šušlja o novi zabavi, je to res?"

Previdno je pogledal naokoli. "Ššš. Ja res je. Obe sta lepo vabljeni, polno presenečenj bo" je dejal.
Na rahlo sem se poglobila v oči. Nisem si mogla ¹pomagati. Zdelo se mi je čisto samoumevno.

Nič posebnega se mi ni zdelo. Torej je bilo varno.
Ne bi se želela zapletati z alkoholom in drugimi zadevami. Že tako ali tako hodim čisto po robu.

"Super pridem, sej ti greš ne Xen?"

"Seveda"

"Odlično, uro vama sporočim naknadno."

"Boš videla kako bo super. Mimogrede a veš, da tja pride baje tudi Liam?"
Ker sem bila videti rahlo pod stresom me je s tem hotela razvedriti. Uspelo ji je, da sem zardela.

"In kaj naj bi bilo to, ha?"

"Come on. Že na daleč se vidi, kako ga gledaš. Zdaj mora samo še on narediti korak in cmok!"
Njena namigovanja mi niti najmanj niso bila po godu. " Vseeno je kar praviš. Dvomim, da bi se on zatrapal v takšno punco kot sem jaz. Divjo, gramozno, čudaško..."

"Lepo te prosim. Od kje ti takšne besede. Kdo je rekel, da si čudaška?" Skušala me je spreobrniti, ampak človeka ne moreš dvakrat. V druge se mora sam.
"No ne reci, da ni res, da se včasih takole čudno obnašam"
"Mogoče, ampak vsak ima tak dan. Vsak je zase čudaški. Tudi jaz. Mar se ne ozirajo drugi name kot na piflarko"
"Ni šans. Zame že nisi piflarka" njena namigovanja so imela čudno razlago.
"Ti seveda misliš tako. Jaz tudi lahko tebi povem, da si najboljša prijateljica in najbolj prijazno dekle za vsakega fanta."

"Pa to ni isto."
" Seveda da je, zakaj ne bi bilo"
S tem njenim mučenjem, da bo dosegla kar si bo zapičila v možgane me je že utrujala.

"Glej nikakor ne paševa skupaj. On je tako priljubljen, jaz pa za en ...
pa tudi če nisi opazila se okoli njega smuka polno drugih deklet. Tako da midva ne bova pristala skupaj, pa če pojem konjski drek in pika."

Razumela sem, da ne bo odnehala kar tako, a za danes je mislim da zaključila.
"Prav samo še eno dejstvo. Ne sme te motiti to, da sva bila nekaj časa v zvezi. Zato ker ga takole dobro poznam ti lahko zagotovim, da ga tiste punce niti najmanj ne zanimajo."

Še dobro, da je bilo konec odmora za kosilo, drugače bi me spravila ob pamet. Ne morem ji tako zlahka verjeti na besedo.

*

Z bolj malo energije sem pričakovala večer. Vsaka izmed naju je dobila skrivno sporočilo za zabavo pri nekem Ceasarju ob pol devetih zvečer. Nocoj namreč ni bilo v načrtu nobenega programa.
Ko je bila ura osem me je Alice komaj prepričala, da sem se uredila.
Ni mi bila več tako dobra ideja. Tam bodo bili namreč tudi drugi tretji in četrti letnik. Niti malo me ni mikalo.

"Se pravi samo za pol ure bom. Nič več. Jasno?"
"Aha" je prikimala sama pri sebi pa sem si mislila, da takoj ko bo priložnost, bom jo popihala.

Obe sva bili zelo naličeni. Zaradi tega sem se skoraj sprla z njo. Na koncu je popustila.
Rekla je, da mi verjetno res ne paše toliko stvari na obrazu.
Točno ob pol devetih sva odšle proti Ceaserjevi sobi. Med potjo mi je razložila, da je to eden iz četrtega letnika, ki je tudi na forenziki.
Ona se je v dobrem mesecu in pol lahko z vsemi spoprijateljila.

Živela sem v senci.

Spomnila sem se na tisto dekle in fanta. Tudi ona je morala ždeti v senci. Nekajkrat se mi je zdela podobna meni.
Mar nisem enkrat bila celo ona v sanjah?

"Pa sva tu" prišli sva do neke sobe v kateri je že kar donela glasba.
Vstopili sva in takoj spoznali, da je vse skupaj zasnovano kakor disko ali pa nek klub, samo v pomanjšani obliki.
Neonske luči in glasba sta zmotila moje valovanje možganov, da sem se oprijela Alice.
Ta pa je že iskala kakšno pijačo, ko je ponudila meni sem jo odklonila.
Nekam čudno je dišala.

Čedalje bolj sem se zavedala, da to ni ravno prostor za pomehkužene punce, kot sem jaz
Po prostoru sem začela iskati Liama. Dvomila sem, da bi prišel sem. Takšen tip se mi še vseeno ni zdel. Zlasti za to ker je bil zelo dober prijatelj z Vickom.

Alice sem izgubila. Na polno nabita soba je bila. Nisem je imela kje iskati.
Pretesno je bilo zame, morala sem na zrak.
Zrak! Zrak! Zrak! Je bilo edino kar mi je hodilo po glavi.

Stekla sem skozi najbližja vrata. Ni manjkalo veliko, pa bi vse okoli pobruhala, itak je bil le žolč, saj ničesar nisem jedla.
To je bilo daleč od partija, ki bi bil še sprejemljiv.
Imeli so alkohol, četudi v majhnih količinah to ne bi bilo dobro.
Spomnila sem se kako je Alice prvi dan skoraj podrla vrata.
Morala bi jo spraviti ven, a sama nazaj notri nisem hotela.
Raje se bom odpravila v svojo sobo, da se umirim. Nato bom lažje razmišljala in vse bo še v redu.
Tako je vse bo še dobro.

Hodnik je bil čisto pust. Tih. Prazen. Umirjen. Po drugi strani zastrašujoč.

Stekla sem do svoje sobe. V okolici fresk sem se počutila precej bolj varno.

Korakala sem dol in gor. Dol in gor. Iskala možne scenarije, kateri me posledično ne bi vpletali v to zabavo. Dolgo namreč ne bo morala ostati skrita. Vsaj varnostniki bodo slišali, če bo glasba donela po stenah zidov.
Najbolje bi bilo, da jih pustim pri miru. Ampak problem je bil, ker sem bila nekako dolžna Alice. Za tisto mojo operacijo, ki je splavala po vodi sem ji bila zelo hvaležna.
Poleg tega pa je bila moja prijateljica, kaj bi se zgodilo, če bi bila primorana zapustiti ta prostor.
Ne. To se ne bo zgodilo in pika.

Čas je bil da se postavim na realna tla. Morala bom še enkrat iti tja.

Poskušala sem neslišno teči, kot v kakšni pravljici kjer nastopajo škratje.
Misli sem zapolnila tako, da sem si sestavila pravljico.
Jaz sem bila škrat, ki želi rešiti ubogo nedolžno princeso.

Hitreje sem stopila ter odprla vrata. Z očmi sem na hitro preletela goste. Bilo jih je še več, čudila sem se, kako soba ni počila od takšne množice.

Takole z beganjem jo bom težko našla.
Morala sem uporabiti drugačen princip.

V mislih sem si sestavila njeno sliko. Podrobnjeje sem si poskušala predstavljati, da je nekje ona s takšnimi mirnimi očmi, ki jo nič ne skrbi.

Skušala sem narediti kot nekakšno povezavo med mano in njo. Zdelo se mi je, da bi lahko to uspelo.
Še dobro da sem, saj sem se nenadoma zavedala, da sem lahko gledala skozi njene oči.
Lahko sem videla kako pleše z Jonathanom na drugem koncu sobe.
Hitro sem pohitela k njej. Glavobol se mi je začel širiti. Dlje ko sem držala stik z njo hujši je bil.

Kmalu sem jo dosegla. Kar potegnila sem jo iz njegovega objema ter jo odpeljala ven.
Preveč omamljena je bila, da bi se zavedala kam gre.
Potiho sem jo morala spraviti do sobe.

Držala sem jo za roko ter jo vlekla. Ne srečo je bila kar ubogljiva. Mislila je, da sem jaz Jonathan.
Ozirala sem se naokoli. Ura še ni bila veliko. Po navadi ob takšni uri ne srečaš še nobenega varnostnika.

Samo upala sem lahko, da si ne bo danes kdo premislil.

Velik kamen se mi je odvalil iz srca, ko sva prispele do sobe. Nežno sem jo položila v njeno posteljo in jo pokrila.

Čisto sem bila prepotena.
Morala sem iti pod tuš, drugače bi jutri okoli mene vsi omedleli.

Odprla sem vrata in BUM!
Zaletela sem se v nekoga.

In ta nekdo je bil Liam.

"Hej oprosti nisem te videla, si v redu?"
Namesto, da bi mi odgovoril, me je potegnil v sobo. Šele zdaj sem opazila, da je kar prekipeval od jeze.

"Ti me dobro poslušaj" je rekel zadihano.
"Ne misli, da jih lahko pretentaš. Sam vem resnico in jim jo bom povedal...."

"Hej stari umiri konje. O čem blebetaš. Koga naj ne pretentam. Če si to ti, potem nimam sreče žal"
Ni bil navdušen za šale.
Le kaj ga je pičilo?

"Ne poskušaj pretentati Victorja o svojih namenih. Vem da se okoli tebe dogajajo čudne reči. To sem izkusil na lastne oči"
Zaskrbelo me je kam je vodil ta pogovor. Pa ja ni mislil na danes, ali pač?

"Oprosti a še kar ne vem o čem govoriš. Najbolje bo, da greš ven, ker boš zbudil Alice. Ne počuti se ravno dobro."

" Ne delaj se neumnega iz mene. Vem da si savant"
Kaj?
Kako?
Kdaj?

"Oprosti, a...ne..."hotela sem zanikati, ko je čisto poblaznel.
"Dovolj imam tega. Pred mano ni treba lagati dobro vem, kdaj je kdo pošten in ne. To je moj dar.
In prosim te nikar mi ne delaj utvar. Vem, da sta bili na partiju.

Od tebe tega nikoli ne bi pričakoval.

Komu sploh govorim, saj sem si sam kriv. Takšna je pač moja usoda..."

Prvič je bilo, da se je takole razhudil pred menoj. Moj pogum je nenadoma upadel.
Vse je vedel, vse je razkril ali še bo.

"Liam. Poslušaj me karkoli si rekel je resnica razen tistega o Victorju in meni. Povedala sem mu vso resnico, sam ga vprašaj če mi ne verjameš"

"Saj ga bom. Zdaj pa grem. Pa še za parti mu moram povedati. On tega ne bi nikdar dovolil."

Ves razrajen je stopil skozi vrata.
Na koncu je jeza še mene obsedla.
Kaj si je mislil, da se gre.

'Punce bodo takoj obupale nad tabo, če se boš šel takole' sem mu po telepatsko sporočila.
Vsaj tega se je lahko zavedal.

'Ne skrbi glede tega' mi je odgovoril.


Takrat se je v meni zgodil KLIK.

Zasvetila sem kakor Las Vegas in vem da je tudi on.




Našla sem ga.