Prebudila sem se v soju zvezd. Nad mano in pod mano so migetale. Ob sebi nisem videla nikogar. Nisem slišala niti šuma. Nič. Kot, da bi me pogoltnilo v drugo galaksijo. Kaj pa, če sem v čarovniški galaksiji. Tam kjer je umrla moja mati. Tam kjer sem odraščala.

Glava je postala težka. Spomini so se mi, kar vrtinčili in poskakovali po glavi. Kako sem spoznala Berto in kako je umrla mati. In še več se mi jih je motalo po glavi.

Spomini so me zbodli v srce in jaz sem padla po tleh in z zadnjimi atomi moči gledala zvezde, ki so se svetlikale nad in pod mano.

Spet sem se prebudila a zdaj za mizo z svečo v sredi. Pred mano je sedela Berta in zakrinkana postava. Gledale sta me in Berta je kmalu začela pogovor: "Klarisa, dobro te je videti!" Zakrinkana postava je še preden bi ji pomahala in jo pozdravila nazaj zamahnila z roko in Bertina postava je izginila v zelenih listih, ki so padali na tla. Solze so mi padale po licih, postava me je s stolom porinila nazaj in luči so se zopet ugasnile. Vse je bilo kot na začetku. Sama tema in kričeča celica.