5.poglavje
Sama

===================================================================

Vidim ga
teči
v gozd,
čisto
zaskrbljenega.
Zdaj bom
zvezde
gledala
sama.
Sploh nevem
kam
je
tekel,
a mislim,
da je
nekaj
nujnega.
V soju zvezd
se še
vedno
na
skalah
vidi
moja
rdeča
kri.
Čakam ga,
a ga
ni.
Slišim morje,
kako zabija
v skale
in
vidim zvezde,
kako se
lesktajo
na
črnem
nebu.
A njega
ni.
Sem samo
jaz.
Vležem se
na mehek
pesek.
Zapirajo se mi
oči,
a ga
moram
počakati.
A v nekaj minutah
vseeno
zaprem
oči.
_____________________________________________________________________________________

Zaslišim Felixovo
sopenje.
Vidim ga,
čisto krvavega.
Iz rane
mu še vedno
teče kri.
Iz njegove roke
kri kaplja
name.
A jaz
se
ne
zmenim za to.
Samo objamem
ga.
Čutim,
kako
se njegove
roke
primejo
mojega hrbta.
Nato me
pogleda.
"Morava od tod,
takoj."
Stopim korak
nazaj,
tudi jaz
ujamem njegov
pogled,
a molčim.

_____________________________________________________________________
Hej!
Oprosti, ker me reeeees dolgo ni bilo. Saj veste, počitnice. Bila sem pri babici in nisem mogla vzeti računalnika s sabo.

no, upam, da vam je zgodba še vedno všeč.

Bye!